Brimstone Hill, dva vulkana in opice vervet v državi Sveti Krištof in Nevis

UNESCO v opisu narodnega parka Brimstone Hill Fortress piše, da so utrdbo zasnovali Britanci in jo zgradili z delom zasužnjenih Afričanov. Postavili so jo na strmem vulkanskem hribu z dvema vrhovoma, visokem 230 m. UNESCO navaja britanski top, ki so ga tam namestili leta 1690; utrdbo so v naslednjem stoletju širili, britanska vojska pa jo je zapustila leta 1853. Glavni objekti stojijo na različnih ravneh v zgornji tretjini hriba. Stene sestavljajo klesani kamniti bloki in jedro iz lomljenca; lokalni apnenec so uporabili za vogale in obrobe vrat ter strelnih lin, večino kamna pa so pridobili iz kamnolomov nižje na pobočju. Seizmološki raziskovalni center UWI uvršča Brimstone Hill med lavne kupole, povezane z bokom vulkana Mount Liamuiga. Opozarja tudi na močan vonj po žveplu iz razpok v apnencu ob vznožju ter na žveplove kristale, ki jih ponekod obrobljajo.[1][2]

Po podatkih Seizmološkega raziskovalnega centra UWI je Mount Liamuiga na otoku Sveti Krištof visok 1 155 m, njegov vrhnji krater je širok okoli 900 m in globok 244 m. Center večji izbruh datira v čas pred približno 1 600 leti, poročila o izbruhih leta 1692 in 1843 pa označuje za nepotrjena. V kraterju so nizkotemperaturne fumarole s temperaturo do 100 °C. Profil centra UWI navaja, da se je neprekinjeno seizmično spremljanje pri Bayfords Farm, 8 km jugovzhodno od kraterja, začelo leta 1957, ter opisuje mrežo sedmih postaj GPS za merjenje deformacij tal. Čez preliv The Narrows se Nevis Peak v sredini otoka Nevis dviga do 985 m. Isti center poroča, da v zgodovinskem času ni bilo izbruhov ter ocenjuje starost kupole, povezane z glavnim stožcem, na približno 0,98 milijona let, manjše tvorbe z imenom Intracrateral Dome pa na približno 0,10 milijona let. Tople izvire navaja blizu kraja Bath Estate in ob plaži Cades Bay.[2][3]

Divje opice vrste Chlorocebus aethiops sabaeus živijo na otokih Sveti Krištof in Nevis ter na Barbadosu. Članek v reviji Genome Research iz leta 2015 nastanek karibskih populacij povezuje z živalmi iz Zahodne Afrike, ki so jih na otoke prinesli od 17. stoletja dalje. Avtorji primerjajo območje MHC razreda I pri vzorcih s sedmih krajev na Svetem Krištofu (21 živali) in štirih krajev v Gani (11 živali), ki jo imajo za možno izvorno območje. Vseh šest haplotipov, najdenih pri 51 živalih iz ameriških raziskovalnih centrov za primate, so zaznali tudi pri 75 % vzorčenih živali s Svetega Krištofa; ganski vzorec je bil bolj raznolik. Avtorji to razliko razumejo kot dodaten dokaz, da populacija na Svetem Krištofu izvira iz majhne ustanoviteljske skupine. Živali z Nevisa niso bile vključene v vzorec.[4]