Mullet Pond, Great Salt Pond in razbitina ladje Proselyte: trije kraji v Nizozemskem Svetem Martinu

Mullet Pond je ramsarsko mokrišče, tj. mokrišče mednarodnega pomena (številka lokacije 2270), razglašeno 23. maja 2014 in veliko 26,4 ha. Informativni list ga opisuje kot polzaprto območje stalnih plitvih morskih voda v laguni Simpson Bay Lagoon. Tu je nekaj redkih ohranjenih travnikov morske trave v širši laguni in po besedah lista 70 % preostalega mangrovskega gozda v Nizozemskem Svetem Martinu. List mangrove in morsko travo imenuje vzrejališče mladih rib, ki se pozneje preselijo na okoliške koralne grebene, med njimi tudi v morskem parku Man of War Shoal. List navaja še drevesno vrsto Conocarpus erectus (angleško buttonwood), uvrščeno med na državni ravni kritično ogrožene vrste, in pravi, da je območje zadnje preostalo življenjsko okolje kuščarja vrste Anolis pogus, ki je endemit otoka, na širšem območju zaliva Simpson Bay in zadnja nedotaknjena prehranjevalna območja zelene morske želve (Chelonia mydas), globalno ogrožene vrste, v laguni.[1]

Jay Haviser, direktor arheološkega centra Sint Maarten Archaeological Center, navaja staroselsko ime otoka, Soualiga, ki so ga identificirali pripadniki ljudstva Carib in pomeni „dežela soli“, ter meni, da so bila slana območja v laguni Great Pond verjetno pomembna že v prazgodovini. Piše, da je bila sol eden ključnih razlogov za prvo evropsko naselitev v 17. stoletju in da je pridelava do leta 1850 dosegla 337 000 sodov na leto, delo pa so opravljali predvsem ljudje afriškega rodu. Arheološko najdišče sestavljajo suhozidi, položeni v geometrijske vzorce, ki oblikujejo bazene, v katerih se je morska voda izparevala; glavne zgodovinske soline obsegajo vso vzhodno stran lagune Great Salt Pond. Še dva elementa sta vetrna črpalka nizozemskega tipa iz 19. stoletja, ki je sredi 20. stoletja izginila, in obrat na parni pogon iz 70. let 19. stoletja za črpanje sladke vode in drobljenje soli. Soline so komercialno obratovale od zgodnjega 17. stoletja do 40. let 20. stoletja, njihov vzhodni del pa je bil leta 2008 uvrščen na seznam spomenikov (St. Maarten Monuments List).[2]

Morski park Man of War Shoal (Man of War Shoal Marine Park) leži južno od Philipsburga. Po navedbah fundacije Nature Foundation, ki ga upravlja, je bil ustanovljen 31. decembra 2010 z uredbo o morskem parku (Marine Park Ordinance) in obsega 3 100 ha koralnih tvorb, zgodovinskih razbitin ladij in potopljenih umetnih grebenov. Na peščeni plitvini neposredno pred pristaniščem Great Bay leži razbitina nizozemske fregate, ki je leta 1770 dobila ime Jason, leta 1796 pa so jo zajeli Britanci in jo preimenovali v Proselyte; 2. septembra 1801 se je potopila na grebenu pred zalivom Great Bay. Vpis v programu Maritime Stepping Stones (MaSS) opisuje topove, balast, obroče sodov in sidra na globini približno 50 čevljev (okoli 15 m). Navaja arheološke raziskave, ki jih je v letih 1994–1995 opravil K. Bequette (objavljene leta 1996), in raziskave, ki jih je v prvem desetletju 21. stoletja opravil Wil Nagelkerken, ter pravi, da je razbitina zaščitena pod imenom podmorske gore, na kateri leži, Man-O-War Shoal, kot naravno in kulturno območje nacionalnega morskega parka Sint Maarten (Sint Maarten National Marine Park).[4][3]