Salvador: izbruh iz leta 431 n. št., vas pod pepelom in želve v mangrovih zaliva Jiquilisco

NASA Earth Observatory postavlja jezero Ilopango približno 16 km vzhodno od San Salvadorja. Ob izbruhu v letih 1879–1880 je sredi jezera nastala lavna kupola; njen vrh danes sestavljajo otočki Islas Quemadas. Veliki izbruh Tierra Blanca Joven so Smith, Costa in sodelavci datirali v študiji iz leta 2020 v reviji PNAS. Datum 431 ± 2 n. št. izhaja iz prepoznave pepela izbruha v ledenem jedru iz severovzhodne Grenlandije, oddaljene več kot 7 000 km, kjer se steklasti drobci kemično ujemajo z nanosi. Radiokarbonski datumi branik iz rahlo ožganega mahagonijevega štora, najdenega 25 km severno-severozahodno od vulkana, se ujemajo in dajejo razpon 425–440 n. št. pri 95,4-odstotni verjetnosti. Avtorji ocenjujejo 37–82 km³ ekvivalenta goste kamnine, model pa kaže pepelni steber, visok okoli 45 km. Predlagani datum 539–540 n. št. po njihovi razlagi ni skladen z arheološkimi najdbami pod pepelom v kraju Chalchuapa.[1][2]

Rastlinski ostanki v Joya de Cerén ne zajemajo le koruze: UNESCO navaja njive z mlado in zrelo koruzo, vrt z zelišči, vrt agave ter sadna drevesa, med njimi gvajavo in kakavovec. Tudi stavbe razkrivajo različne načine gradnje: javne stavbe in kopel za potenje so bile iz nabite zemlje, hiše pa iz protja in ilovice.[3]

Zaliv Jiquilisco v departmaju Usulután je bil leta 2005 vpisan na Ramsarski seznam. Po navedbi Ramsarja so okoliške plaže gnezdišča štirih vrst morskih želv, med njimi vrste Eretmochelys imbricata. Leta 2008 je znanje ribičev raziskovalce pripeljalo do gnezdišč vzhodnopacifiške populacije te vrste v mangrovskih estuarijih. Študija iz leta 2021 ocenjuje, da več kot 70 % od približno 700 gnezdečih samic uporablja obale dveh estuarijev: zaliva Jiquilisco in Estero Padre Ramos v Nikaragvi. Raziskovalci so leta 2016 intervjuvali 68 ribičev in analizirali stabilne izotope pri 392 želvah, od tega 228 iz Jiquilisca; nedorasle živali so v estuarije prihajale pri približno 37 cm ukrivljene dolžine oklepa.[4][5]