Deževnica v Tikalu, ruševine Antigue in jezero Atitlán

UNESCO navaja, da Narodni park Tikal v departmaju Petén obsega 57 600 ha, znotraj Majevskega gozda in biosfernega rezervata Maya. Starodavno mesto ni imelo stalnih jezer ali rek; Lentz in sodelavci v študiji iz leta 2020 ocenjujejo, da je bila gladina podtalnice približno 200 m pod površjem, pregloboko za tedanjo tehnologijo. Prebivalci so se zanašali na zbiranje deževnice. Študija navaja, da so nakloni tlakovanih osrednjih ploščadi usmerjali deževni odtok proti zbiralnikoma Temple in Palace; Great Plaza je navedena kot eden od primerov. UNESCO širše arheološko območje, veliko približno 1 200 ha, opisuje kot stanovanjske predele in zgodovinske zbiralnike vode, imenovane aguadas. Stelo 11, zadnji tam vklesani spomenik, datira v leto 869.[1][2]

Po navedbah UNESCO je bila tretja lokacija Santiaga de Guatemala v dolini Panchoy otvorjena marca 1543. Po potresih Santa Marta leta 1773 so glavni spomeniki ostali v ruševinah; UNESCO opisuje renesančni ulični načrt, okrasni štuk in nizke zvonike.[3]

Jezero Atitlán leži v višavju departmaja Sololá. NASA Earth Observatory uvršča najmanj tri eksplozivne izbruhe v obdobje pred 158 000 do 40 000 leti; skupaj so preoblikovali pokrajino in ustvarili kaldero, ki jo je zalila voda. Zadnji znani izbruh vulkana Atitlán je bil leta 1853. Starejši tokovi lave vulkana Tolimán so prispevali k razčlenjeni južni obali jezera. Uprava AMSCLAE navaja skupno površino porečja 546,03 km², od tega približno 125,77 km² jezerske gladine, ter največjo globino 327,56 m. Porečje opredeljuje kot endoreično (zaprto), zato so spremembe v zaledju pomembne za jezero.[4][5]