Kuba od Viñalesa do zaliva Santiaga: tobak, sladkor in terasasta trdnjava

UNESCO območje umešča v Sierra de los Órganos na zahodu Kube; apnenčasti mogoti nad kraško ravnico dosežejo višino do 300 m. Začetek naseljevanja doline postavlja v zgodnje 19. stoletje, ICOMOS pa ustanovitev vasi Viñales v leto 1875, ko se je gojenje tobaka razmahnilo. UNESCO navaja, da kmetje v Viñalesu pri gojenju tobaka še vedno uporabljajo živalsko vprego. To prakso povezuje s kakovostjo pridelka: po navedbah organizacije bi mehanizirana obdelava in pobiranje poslabšala kakovost tobačnih listov. UNESCO površino območja navaja kot 132 km². ICOMOS je v oceni iz leta 1999 zapisal, da je bilo 92 % takrat predlaganega območja v zasebni lasti: do 30 % razpršeni posamezni kmetje, preostanek pa Nacionalno združenje malih kmetov.[1][2]

V vpisano območje sodijo San Luis, Santa Rosa in Meyer, tri povezane doline približno 12 km severovzhodno od Trinidada; skupaj obsegajo 225 km². UNESCO sladkorno gospodarstvo doline opiše z dvema številkama: leta 1827 je v mlinih delalo več kot 11 000 zasužnjenih ljudi, ko je panoga v 19. stoletju dosegla vrhunec, pa je v dolini obratovalo več kot 50 mlinov. Območje obsega 75 nekdanjih sladkornih mlinov, plantažne hiše, barake in druge objekte, povezane s pridelavo sladkorja. UNESCO navaja, da se je dolgotrajno upadanje kubanske sladkorne industrije v devetdesetih letih pospešilo.[3]

San Pedro de la Roca stoji na skalnatem rtu El Morro ob vhodu v zaliv Santiaga de Cuba, na jugovzhodu otoka. UNESCO njegovo obrambno vlogo pri varovanju pristanišča datira v leto 1638, načrte pa pripisuje italijanskemu inženirju Juanu Bautisti (Giovanniju Battisti) Antonelliju. Po opisu UNESCO se trdnjava po klifih vzpenja v terasah, povezanih s stopnišči: na najnižji ravni je topniška ploščad blizu oznake visoke vode, ploščad Santísima Trinidad, zgrajena v šestdesetih letih 17. stoletja, pa je najvišja raven glavnega gradu. ICOMOS navaja, da je angleški napad leta 1662 trdnjavo uničil; v letih 1663–69 so jo obnovili in razširili. Potresi v letih 1675, 1678 in 1679 so jo oslabili, zato so jo v letih 1693–95 obnovili in utrdili. UNESCO še navaja, da severni in južni bastion izvirata iz prenove sredi 18. stoletja ter da so trdnjavo obnovili v šestdesetih letih 20. stoletja.[4][5]