Romunija: rečna delta, poslikana cerkev in utrjene vaške cerkve

Romunski kulturni inštitut opisuje rezervat biosfere Donavska delta kot območje s 5 800 km² in šestimi geografskimi enotami. Sama delta meri 4 178 km²; 82 odstotkov leži v Romuniji, 18 odstotkov pa v Ukrajini. Njeni trije glavni rokavi so Chilia, Sulina in Sfântu Gheorghe. Inštitut navaja, da so nanosi, ki jih je prinesla reka ali jih je premešal krožni tok Črnega morja, v pleistocenu ustvarili povezana peščena nasipa Letea in Caraorman. UNESCO vpisano območje umešča v okrožje Tulcea; inštitut opisuje še kanale, jezera, trstišča in plavajoče otočke rastlinja v rezervatu.[6][1]

UNESCO navaja osem cerkva v severni Moldaviji, zgrajenih od konca 15. do konca 16. stoletja, katerih zunanje stene prekrivajo freske. Romunski nacionalni inštitut za dediščino naštevaja Arbore, Humor, Moldovița, Pătrăuți, Probota, cerkev samostana svetega Janeza Novega v Suceavi, Sucevița in Voroneț, to tradicijo zunanjih poslikav umešča v severno Moldavijo (Bukovino) in poslikave opisuje kot fresko z zaključnim slojem v tehniki a secco, ki prekriva stene kot celoto. Pri kraju Voroneț v okrožju Suceava ustanovni napis beleži, da je Štefan Veliki gradnjo začel 26. maja 1488 in jo končal 14. septembra istega leta. Umetnostni zgodovinar Constantin Ion Ciobanu ocenjuje, da je poslikava ladje in oltarnega prostora verjetno nastala med julijem 1496 in pomladjo 1497. Poslikavo preddverja in zunanjih pročelij datira v leto 1547 ter jo poveže s pobudo metropolita Grigoreja Roșce.[2][3][4]

UNESCO je v južni Transilvaniji vpisal sedem vasi, ki so jih ustanovili transilvanski Sasi in katerih utrjene cerkve kažejo gradbene sloge od 13. do 16. stoletja. Opis Nacionalnega inštituta za dediščino med primeri omenja Prejmer, Viscri, Biertan, Saschiz, Valea Viilor in Câlnic. Začne se pri saških naseljencih, ki so prihajali od 12. stoletja; pravice naseljencev v pokrajini Sibiu je zapisal Andreanum, listina, ki jo je leta 1224 podpisal kralj Andrej II. Po tatarskem vdoru v letih 1241–1242 je kraljeva oblast spodbujala utrjevanje naselij, po velikem osmanskem vdoru leta 1491 pa so v prvi četrtini 16. stoletja utrdili vse cerkve v saških vaseh na kraljevi zemlji, teh je bilo okoli 200. Inštitut cerkve razvršča v tri tipe: cerkve z utrjenim obzidjem, kot je Prejmer; utrjene cerkve, kot je Biertan, kjer ima obzidje tri obroče; in cerkve-trdnjavice, za katere navaja, da se je tip začel s Saschizom leta 1496. Utrjeno cerkev v Dârjiuju navaja kot primer sekeljskega vpliva na utrjevanje.[5][3]