Bolgarija: samostan, z ledeniki oblikovane gore in tračanska grobnica

Rilski samostan leži v Rilskem gorovju, kjer se stekata reki Drušljavica in Rilska; samostan za ustanovitelja v prvi polovici 10. stoletja navaja puščavnika svetega Ivana Rilskega. Po lastnem zgodovinskem opisu samostana tam hranijo rokopise od 11. stoletja, med njimi glagolski prepis besedila svetega Efrema Sirskega, leta 1466 pa je samostan podpisal pogodbo o medsebojni pomoči in zavetju z ruskim samostanom svetega Pantelejmona. Kamniti stolp Hrelyo, zgrajen v tridesetih letih 14. stoletja, ima pet nadstropij in je visok 23,60 m; kapela v zgornjem nadstropju hrani freske iz 14. stoletja. UNESCO navaja, da je kompleks na začetku 19. stoletja uničil požar in da so ga obnovili med letoma 1834 in 1862. V samostanskem cerkvenozgodovinskem muzeju so razstavljeni rokopisi in stari tiski, v središču postavitve pa je miniaturno rezljan lesen križ, ki ga je v začetku 19. stoletja izdelal menih Rafael.[1][2][3][4]

Gorovje Pirin leži v jugozahodni Bolgariji med dolinama rek Struma in Mesta. Direkcija narodnega parka Pirin pojasnjuje, da je bil zadnji večji dvig gorovja v ledeni dobi in da so ledeniki pustili globoke krnice, morene, ledeniške doline in jezera. V parku našteva 35 krnic, velikih in malih, ter več kot 50 marmornih in granitnih vrhov nad 2 500 m. Varstvo se je širilo postopoma: ljudski park Vihren s 6 736 ha je bil razglašen 8. novembra 1962; leta 1974 je območje postalo ljudski park Pirin z 26 413,8 ha, leta 1987 pa je bilo dodanih še 12 639 ha; narodni park je postal leta 1999. Direkcija danes govori o več kot 40 000 ha, območje svetovne dediščine UNESCO pa se s parkom prekriva z izjemo dveh smučarskih območij. V odseku Vihren, ki ima pisarno v Banskem, direkcija izpostavlja drevo Baykusheva mura vrste bosanski bor (Pinus heldreichii), ki ga ocenjuje na več kot 1 300 let in ima obseg debla okoli 8 m ter višino 22 m.[5][6][7][8]

Tračansko grobnico pri Kazanlaku v pokrajini Stara Zagora so po podatkih občine Kazanlak naključno našli 19. aprila 1944 vojaki, ki so kopali protiletalsko zaklonišče. Sestavljajo jo hodnik, pravokotna predkomora in okrogla grobna komora. Kupolasta komora ima premer 2,65 m in je visoka 3,25 m, njene stene pa krasijo stenske slike v temperi in freski; glavni friz prikazuje prizor, ki ga razlagajo kot pogrebno gostijo. Grobne pridatke so oropali že v antiki. Viri grobnico datirajo različno: UNESCO približno v konec 4. stoletja pr. n. št., občina v prvo polovico 3. stoletja pr. n. št. Izvirnik v parku Tyulbeto je pod posebnim režimom varovanja, ob njem stoji kopija v merilu 1:1. Ministrstvo za turizem grobnico uvršča v Dolino tračanskih kraljev, ki vključuje tudi gomile, kot sta Golyama Kosmatka in Shushmanets.[9][10][11]