Irak: računske tablice Uruka, močvirja Ahwar in abasidska prestolnica Samarra

UNESCO Uruk, Ur in Eridu opisuje kot tri arheološke sestavine območja Ahwar: sumerska mesta, ki so se v južni Mezopotamiji razvila med 4. in 3. tisočletjem pr. n. št., sprva na robovih sladkovodnih močvirij. Danes njihove ruševine iz nežgane opeke stojijo v sušni ravnici, v njej pa prevladujejo ostanki ziguratov. Kar so izkopavanja v Uruku odkrila, je večinoma knjigovodstvo. Predlog za kodiranje protoklinopisa v Unicodu, ki sta ga za Berkeley Script Encoding Initiative napisala Michael Everson in Laura F. Hawkins (8. maja 2017), navaja, da so med izkopavanji Nemškega arheološkega inštituta v Uruku odkrili skoraj 5 000 tablic in drobcev, obdobja, v katerih je pisava izpričana, pa umešča približno v leta 3500–3000 pr. n. št. (Uruk V, IV in III). Od skoraj 4 900 besedil iz obdobja Uruk III, v katerih so všteta tudi besedila iz kraja Jemdet Nasr, jih je 4 167 upravnih in 703 leksikalnih.[1][2]

V zapisu UNESCO so v območju Ahwar navedene štiri mokriščne sestavine: močvirja Huwaizah, Central, East Hammar in West Hammar, ki skupaj obsegajo več kot 210 000 ha. East Hammar opisuje kot kraj, kamor ob plimovanju prodira morska voda, zato se tam drstijo morske vrste rib, West Hammar pa kot zadnje postajališče milijonov selitvenih ptic, preden preletijo Arabsko puščavo. Po izjavi o celovitosti se na območju naseli in prezimuje več kot 197 vrst selivskih vodnih ptic. Zapis kot endemični ptici pevki navaja Basra reed warbler (Acrocephalus griseldis) in Iraq babbler, med ogroženimi vrstami pa omenja marmornato raco (Marmaronetta angustirostris) in želvo Rafetus euphraticus; glavna močvirja v današnji obliki naj bi nastala pred približno 3 000 leti. Ramsar Sites Information Service navaja, da je močvirje Hammar ramsarsko območje (razglašeno 7. aprila 2014) s 180 000 ha, da se je ob sezonskih poplavah razširilo do 4 500 km² in da je prevladujoča riba tuja invazivna vrsta, tilapija Tilapia zillii.[1][3]

Po UNESCO Samarra leži na obeh bregovih Tigrisa, 130 km severno od Bagdada. Letnice navaja esej Metropolitanskega muzeja umetnosti (Rebecca Lindsey): mesto je nastalo leta 836, ko je kalif al-Mu‘tasim prestolnico preselil iz Bagdada, dvor pa ga je zapustil leta 892. Ker je prestolnica trajala tako kratko, je po eseju predmete s tega najdišča mogoče natančno datirati in jih uporabiti kot podlago za primerjavo z umetnostjo drugod. Z mestom sta v obeh besedilih povezana dva izdelka. Prvi je rezljani štuk, ki mu UNESCO pravi samarski slog, muzej pa „beveled style“ (ponavljajoči se, verjetno rastlinski motivi s poševnimi robovi). Drugi je lustre, keramični premaz s kovinskimi glazurami, ki je po zapisu UNESCO posnemal posodje iz zlata in srebra. UNESCO navaja, da je 80 % najdišča še neizkopanega, muzej pa dodaja, da je bilo mesto zgrajeno večinoma iz nežgane in žgane opeke, ne iz kamna, in da je ekipa Ernsta Herzfelda leta 1911 in 1913 izkopavala na devetnajstih mestih.[4][5]