Iran: vodni sistem Perzepolisa, vetrni stolpi Yazda in Urmijsko jezero

Po Iranici so začeli graditi okoli leta 518 pr. n. št., ko je Darej I. za ploščad s površino 125 000 m² izbral vzpetino. Deževnico so kanali, vklesani v skalo, vodili proti jarku. Z njim povezan 26 m globok vodnjak je morda služil tudi kot poletna zaloga vode; deli odvodnega sistema še delujejo. Ločen zapis Iranice umešča zakladniške tablice v leta 492–458 pr. n. št. in z njimi prikazuje oskrbo ter srebro, namenjeno pretežno delavcem kraljevega gospodarstva v Perzepolisu in predmestjih; med navedenimi skupinami so ljudje iz Kapadokije, Lidije in Babilonije.[1][2]

UNESCO opisuje stare četrti Yazda kot urejene ob kanatih, vsaka s skupnim središčem. K prilagoditvi puščavskemu okolju sodijo stavbe iz zemlje in dvorišča pod ravnjo ulice. Iranica opisuje dva načina gibanja zraka v vetrnih stolpih: ob vetru odprtine usmerijo zrak s strehe v poletne sobe, ob šibkem vetru ali brez njega pa lahko sončno ogreto zidovje sproži dvigajoči se tok, ki v poletne prostore pritegne hladnejši, vlažen zrak z dvorišča in iz kletnih prostorov. Stolpi nad cisternami lahko z izhlapevanjem hladijo tudi shranjeno vodo.[3][4][5]

Navedene študije merijo različne vidike krčenja jezera. Model Shadkama s sodelavci ocenjuje, da je letni dotok med letoma 1960 in 2010 upadel za 48 %; približno tri petine spremembe pripisuje podnebnim spremembam, dve petini pa razvoju vodnih virov. Ugotavlja tudi, da je namakanje v sušnih letih zmanjšalo pretok do 40 %. Povzetek komentarja AghaKouchaka iz leta 2015 poroča o približno 88-odstotnem zmanjšanju satelitsko zaznane površine jezera, kar je precej več od prejšnjih ocen 25–50 %, in navaja, da dolgotrajna suša sama ne pojasni nadaljnjega umikanja obale. NASA je poročala, da se je globina jezera po deževjih konec leta 2018 in spomladi 2019 povečala za 62 cm glede na pomlad 2018.[6][7][8]