Pakistan: opečni odtoki mesta Mohenjo-daro, izvrtani kočniki iz Mehrgarha, vodni rezervoarji vrtov Shalamar

Mohenjo-daro stoji na desnem bregu Inda v provinci Sindh, približno 28 km od mesta Larkana. Analiza Michaela Jansena o vodnih napeljavah opisuje opeko enakih razmerij, približno 6 × 12 × 24 cm, v pečeni in nepečeni obliki. Okrogle jaške vodnjakov, široke od 60 cm do 2,4 m, so zgradili iz klinastih opek, tako da se opečne plasti sklenejo v valj; po Jansenovi oceni je mesto nekoč imelo več kot 700 vodnjakov, jaški pa naj bi segali vsaj 20 m globoko. Ulični odtoki so opečni kanali U-preseka, večinoma ob eni strani netlakovanih ulic, 50 do 60 cm pod ravnjo ulice. Tisti iz manjših opek so široki 17 do 25 cm, imajo padec okoli 2 cm na meter in so bili pokriti s prostimi opekami, ki so jih lahko dvignili za čiščenje. Kjer so se odtoki stikali ali tekli daleč, so stali opečni zbiralni jaški. Jansen ne najde znakov, da bi odtoki odvajali deževnico: ulice niso bile tlakovane, dež pa se je, kot kaže, vpil v muljasto tlo.[1][2]

Mehrgarh je skupina nizkih gomil na ravnici Kachi v provinci Balochistan, blizu izhoda iz prelaza Bolan in približno 30 km od mesta Sibi. Pakistanski oddelek za arheologijo in muzeje opisuje zaporedje plasti, globoko več kot 11 m, od 7. do 3. tisočletja pr. n. št., ki ga je v sedemdesetih letih 20. stoletja razkrila hudourniška poplava; med letoma 1974 in 1986 ga je izkopavala francoska arheološka misija, ki je delo nadaljevala leta 1996. Na zgodnjeneolitskem pokopališču na gomili MR3 je skupina avtorjev, med njimi A. Coppa, pregledala 3 880 stalnih zob 225 posameznikov in pri devetih odraslih našla enajst izvrtanih kron kočnikov, datiranih v čas pred 7 500 do 9 000 leti. To je 0,3 odstotka zob in 4 odstotke posameznikov. Luknje so široke okoli 1,3 do 3,2 mm in globoke 0,5 do 3,5 mm, med 303 pregledanimi mlečnimi zobmi pa ni bil izvrtan noben.[5][3][4]

Vrtove Shalamar v Lahoreju v provinci Punjab je Shah Jahan zasnoval v letih 1641–42. Obsegajo 16 ha v treh terasah, ki se spuščajo od juga proti severu, in so približno 7 km oddaljeni od utrdbe Lahore Fort, s katero jih UNESCO obravnava kot eno območje. Rezervoarji, zgrajeni za oskrbo vrtnih vodometov, so stali na južni strani ob cesti; leta 1999 so jih porušili, ko so cesto razširili. Odbor za svetovno dediščino je leta 2000 zabeležil popolno izgubo dveh od treh hidravličnih objektov in delno porušitev tretjega, območje pa je bilo od leta 2000 do 2012 na seznamu svetovne dediščine v nevarnosti. Poročilo UNESCO iz leta 2023 med dela v vrtovih Shalamar uvršča tudi posege na mogulskem hidravličnem sistemu, misija iz leta 2024 pa je pakistanskim oblastem svetovala, naj za tehnični pregled predložijo podrobnosti o obnovi hidravličnega sistema in krajine.[6][7][8][9][10]