Kuvajt: helenistična utrdba na Failaki, hiša beduinskega tkanja v mestu in plimske ravnice otoka Bubiyan

Failaka leži okoli 20 km od severovzhodne obale mesta Kuvajt in je po prijavi Kuvajta na predhodni seznam UNESCO dolga do 12 km ter široka do 6 km. Kljub sušnemu podnebju so tu ljudje živeli od srednje bronaste dobe do danes, predvsem zaradi sladke vode, piše arheologinja Mathilde Gelin (Arabian Humanities, 2024); raziskovalni center ARSCAN iz kraja Nanterre od leta 1958 na otoku šteje najmanj šestnajst arheoloških najdišč. V helenističnem obdobju se je otok imenoval Ikaros, ime pa naj bi mu po Arijanu dal Aleksander Veliki. Utrdba pri kraju Tell Sa'id na jugozahodni obali (Tell Sae'ed v prijavi Kuvajta), ki so jo prejšnje danske in francoske odprave datirale v sam konec 4. ali začetek 3. stoletja pr. n. št., je stala do 1. stoletja pr. n. št.; prijava Kuvajta navaja, da meri okoli 60 m po vsaki strani in ima stolp v vsakem vogalu. Grški posvetilni napis, znan kot napis Sotélès, omenja Atenca z imenom Sotélès in njegove vojake, njega pa imajo za verjetnega ustanovitelja utrdbe. Vojaki so sladko vodo dobivali iz enega, morda dveh vodnjakov. Francosko-kuvajtska odprava, ki je najdišče proučevala od leta 2011 do 2018, je ugotovila, da ima prvi vodnjak kamnito oblogo, ki doslej ni bila nikjer opisana, njegove stopnice pa stojijo na debeli plasti drobne glinaste zemlje, ki leži natanko na višini vznožja obzidja. Gelin pojasnjuje, da je ta plast utrjevala vodnjak, izkopan v sipkem pesku, in bližnje stavbe varovala pred vlago in soljo. Drugi vodnjak so tik ob njem odkrili leta 2018, podtalnica, ki danes priteka v vodnjak, pa je delno slana.[1][2][3]

Sadu House stoji na ulici Arabian Gulf Street, ob Narodnem muzeju Kuvajta v mestu Kuvajt. Po zapisu društva Al Sadu jo je leta 1936 zgradil Youssef Al Marzouk, glava premožne družine, kot hišo z razgledom na obalo, s štirimi odprtimi dvorišči in indijskimi okrasnimi vplivi, kot so lesena vrata iz Karačija in železna okenska okovja; gradnjo je vodil Rashid Al Benai, stene pa so iz kamna, ojačanega z betonom. Leta 1938 je prešla v last Shereen Behbehani, ki je dozidala nadstropje, v sedemdesetih letih 20. stoletja jo je odkupila država, leta 1980 je postala dom tkanin in tkanja, leta 2006 pa so jo obnovili. Obrt, ki ima v hiši svoj dom, je al-sadu. Po opisu UNESCO beseda pomeni vodoravno tkanje; gre za platneno vezavo s prevladujočo osnovo, ki jo tkalke izdelujejo na talnih statvah iz naravnih vlaken iz svoje okolice. Vzorci so geometrijski liki, ki se ritmično in simetrično ponavljajo ter odsevajo puščavo, z živimi rdečimi in oranžnimi poudarki; UNESCO navaja, da je vzorec tem nežnejši, čim finejša je preja. Glavne nosilke so starejše beduinke, mojstrice tkanja; znanje se prenaša večinoma znotraj gospodinjstev, tečaje in delavnice pa dodajajo društva in izobraževalne ustanove.[4][5][6]

Otok Bubiyan (Boubyan v prijavi Kuvajta) v severozahodnem kotu zaliva vključuje rezervat Mubarak Al-Kabeer, ki je bil 5. maja 2015 razglašen za ramsarsko območje in obsega 50 948 ha; Ramsar ga opisuje kot raven in nizek, s plitvimi slanimi močvirji in majhnimi lagunami. Prijava Kuvajta na predhodni seznam UNESCO iz leta 2017, katere besedilo je v celoti odgovornost države pogodbenice, dodaja številke: višje kopno se dvigne le 1–4 m nad srednjo morsko gladino, morske mene v višini 3,5–4 m poplavljajo nizko obalo in notranje slane ravnice, kopna površina otoka pa naj bi se vsak dan spremenila za okoli 40 %, od 863 km² ob oseki do okoli 520 km² ob plimi. Isto besedilo omenja tudi grebene ostrig, ki jih imenuje biogeografsko redke. Recenzirana študija otočja Bubiyan iz let 2012–2014 (Bom in Al-Nasrallah, Wader Study, 2015) je v enem letu našla do 1 750 rovov čapljarja (Dromas ardeola; angl. crab-plover). Ptice gnezdijo v kolonijah v rovih, ki jih izkopljejo same, od aprila do julija, starši pa so mladičem prinašali rake (75 % opaženega plena) in blatne skakače (25 %). Avtorji ocenjujejo, da na otočju gnezdi vsaj 3–5 % svetovne populacije.[7][8][9]