Eritreja v treh časovnih merilih: načrt ulic v Asmari, milijon let stara lobanja in kamnito orodje v dvignjenem grebenu

UNESCO Asmaro umešča na visoko planoto v osrednjem delu Eritreje, na več kot 2 000 m n. m., zaščiteno območje pa opisuje kot del mesta, ki je nastal v fazah načrtovanja med letoma 1893 in 1941, skupaj z dvema nenačrtovanima četrtima, Arbate Asmera in Abbashawel. Ulična razporeditev temelji na pravokotni mreži, ki je pozneje vase vključila prvine radialnega sistema; UNESCO dodaja, da so se pri načrtovanju uporabljala načela funkcionalne in rasne segregacije. Med poimenovanimi deli mestnega tkiva so aveniji Harnet in Sematat, park Mai Jah Jah, pošta na ulici Segeneyti ter pet kinematografov: Impero, Roma, Odeon, Capitol in Hamasien. Zaščiteno območje obsega 481 ha, varovalni pas pa 1 203 ha. Kot varstvene ukrepe UNESCO navaja gradbeni pravilnik Regolamento Edilizio iz leta 1938, izdan v času načrta, ki ga imenuje Cafierov načrt, ter moratorij na nove gradnje od leta 2001; hkrati ugotavlja, da nekatere stavbe trpijo zaradi pomanjkljivega vzdrževanja in da nekatere zgradbe s konca 20. stoletja po velikosti, merilu ali značaju ne ustrezajo. To so navedbe UNESCO, njegov zapis o tej dediščini pa je edini vir tega razdelka.[1]

Abbate in sodelavci so leta 1998 v reviji Nature poročali o dobro ohranjeni lobanji rodu Homo iz severne Danakilske (Afarske) depresije z mešanico znakov, značilnih za vrsti H. erectus in H. sapiens. Ležala je v rečno-deltnih in jezerskih usedlinah z bogato favno sesalcev iz zgodnjega do zgodnjega srednjega pleistocena. Magnetostratigrafska raziskava je pokazala dve obrnjeni in dve normalni magnetni coni; plast z lobanjo je blizu vrha spodnje normalne cone, ki so jo prepoznali kot magnetni subkron Jaramillo, zato so ostanke datirali na približno 1 milijon let pred sedanjostjo. Macchiarelli in sodelavci (2004) najdbo umeščajo v bazen Dandiero (Buia) na najdišče Uadi Aalad, kjer je terensko delo med letoma 1995 in 2003 dalo lobanjo UA-31, dva stalna zoba in tri dele medenice; po njihovih besedah pripadajo enemu odraslemu osebku, verjetno ženskega spola, lobanja pa združuje znake, podobne vrsti H. erectus, z naprednejšimi, ki so pogostejši v srednjem pleistocenu. Beyin in Medin v pregledu iz leta 2026 dodajata, da z istega območja Buia–Dandiero izvirajo tudi kamnita orodja ašelskega kompleksa in fosili kopenskih ter polvodnih živali. Od obeh starejših člankov sta uporabljena le povzetka.[2][3][5]

Walter in sodelavci so leta 2000 v reviji Nature poročali o artefaktih iz zgodnjega dela obdobja Middle Stone Age (afriška srednja kamena doba, ki ni enaka evropskemu mezolitiku) v dvignjeni grebenski terasi na obali Rdečega morja v Eritreji, ki so jo z uran-torijevo masno spektrometrijo na fosilnih koralah datirali na približno 125 000 let. Po njihovem sklepu so zgodnji ljudje takrat v vzhodni Afriki že poseljevali obalna območja in izkoriščali morske vire ob obali. Beyin in Medin (2026) apnenec Abdur Reef Limestone umeščata na vzhodni rob zaliva Zula in ga opisujeta kot sestavljenega iz možganastih in razvejanih koral, iglokožcev, mehkužcev in drobcev školjk; nastal je v plitvem, mirnem zalivu v morskem izotopskem stadiju 5e (pred približno 130–117 tisoč leti), ko je bila po njunih besedah svetovna morska gladina okoli 8 m nad današnjo. V grebenu so vgrajeni odbitki, v spodnji transgresivni plasti zaostalega gradiva pa ležijo dvostransko obdelana orodja (bifaci), za katera domnevajo, da so ašelska. Raziskava, začeta leta 2005, je na južnem obrobju zaliva in na polotoku Buri zabeležila več kot ducat kamnodobnih najdišč, večina je še vedno brez datacije. Lobanja iz Buie (približno 1 milijon let, Abbate in sodelavci) je približno osemkrat starejša od orodja iz grebena Abdur (približno 125 000 let, Walter in sodelavci); to razmerje je izračun te strani. Od članka iz leta 2000 je uporabljen le povzetek.[4][5][2]