Egipt: templji, ki so jih razrezali in postavili više

Odločitev za gradnjo Asuanskega visokega jezu je padla leta 1954; njegovo zajezeno jezero bi prekrilo dolino Nila od Asuana do Sudana, tudi nubijske templje. V kraju Abu Simbel, 280 km južno od Asuana, stojita dva v skalo vklesana templja Ramzesa II.: veliki tempelj s pročeljem s štirimi sedečimi kolosalnimi kipi ter manjši, posvečen boginji Hator in kraljici Nefertari. Po poročilu UNESCO so delavci novembra 1963 začeli templja rezati z žičnimi žagami. Več kot tisoč blokov, težkih okoli 30 ton, so oštevilčili, shranili in znova sestavili v posebej zgrajeni umetni steni na višjem terenu v notranjosti; na novi lokaciji so templja slovesno odprli 22. septembra 1968.[2][3][4][5]

UNESCO navaja, da so bili ogroženi spomeniki z le tremi izjemami razstavljeni, razrezani in preneseni drugam. Ptolemejsko svetišče boginje Izide na otoku File so med letoma 1972 in 1979 prenesli na otok Agilkia blizu nekdanjega asuanskega jezu. Kalabsha, Beit el Wali in kiosk Qertassi so ponovno postavljeni blizu Visokega jezu, Amada in Derr blizu nekdanjega najdišča Amada, Dakka, Maharraqa in Wadi es Sebua pa skupaj blizu nekdanjega najdišča Wadi es Sebua. Egipt je štiri templje podaril državam, ki so akcijo še posebej podprle: Debod Španiji, Taffo Nizozemski, Dendur Združenim državam in Ellesyio Italiji. Po navedbah UNESCO se je akcija končala 10. marca 1980.[3][4][2][1]

Vsega v vpisanem območju niso preselili. Po podatkih UNESCO pet od desetih delov obsega starine okoli Asuana: grobnice iz Starega in Srednjega kraljestva v Qubbet el Hawa, razvaline Elefantine, samostan sv. Simeona, islamsko pokopališče in kamnolome z nedokončanim obeliskom. Po navedbah egiptovskega ministrstva za turizem in starine naj bi obelisk dala izklesati Hatšepsut za Amonov tempelj v Karnaku, delo pa so opustili zaradi napak in razpok v kamnu. UNESCO dodaja, da kamnolomi z zapuščenim obeliskom omogočajo poznavanje starodavne egiptovske tehnike lomljenja kamna.[1][6]