Sever Etiopije: kamen v Lalibeli, solna kupola Dallol in kozorog walia v gorovju Simien

UNESCO opisuje enajst srednjeveških monolitnih cerkva, izklesanih iz skale v gorati pokrajini približno 645 km od Adis Abebe: pet jih stoji v skupini severno od reke Jordan, pet južno od nje, cerkev Biete Ghiorgis pa stoji ločeno, a je z drugimi povezana z jarki. Kamen so preučili tudi geologi. V starejši literaturi ga pogosto imenujejo preperel bazični tuf, študija iz leta 2011 (Renzulli s sodelavci), ki je zajela vzorce iz sedmih cerkva, pa ga uvršča med nanose bazaltne žlindre (scoria), hidrotermalno spremenjene in deloma lateritizirane, ter navaja, da je piroklastični izvor morda močno okrepil selektivno preperevanje. Težava, ki se vedno znova vrača, je voda. UNESCO navaja, da so bili odvodni jarki več stoletij zasuti z zemljo, v 20. stoletju so jih očistili, potresna dejavnost pa jih je poškodovala, zato je nastala huda škoda zaradi vode; nad nekaterimi cerkvami so postavljena začasna lahka zaščitna ostrešja, ki varujejo, a vplivajo na vizualno celovitost. Študija o vlagi iz leta 2022, opravljena v dveh cerkvah, je pokazala, da so bile stene v deževni dobi na globini bolj nasičene kot na površini, močno vlaženje v deževnih obdobjih pa povezuje s tem, da v skalo izklesani objekti nimajo neprepustnih streh in temeljev. Expertise France navaja študijo izvedljivosti, ki je potekala od septembra 2019 do junija 2021 in je vključevala spremljanje stabilnosti obstoječih ostrešij ter preučitev možnih drugih zaščitnih konstrukcij.[1][2][3][4]

Dallol je kupola, visoka 40 m, v Danakilski depresiji, ki jo članek iz leta 2020 v reviji Frontiers in Earth Science opisuje kot od severa proti jugu podolgovato solno ravnico, ležečo 120 m pod morsko gladino na severu regije Afar. Isti članek poroča o treh terenskih kampanjah (januar 2016, 2017 in 2019) ter predlaga zaporedje dogodkov: vsaj en globok vdor bazaltne magme, mlajši od 6 000 let, je dvignil jezerske usedline iste starosti na zahodni strani kupole; stik magme z zakopano soljo naj bi sprožil to, čemur avtorji pravijo halovulkanska dejavnost, verjetno z več izlivi staljene soli. Vdor magmatske žile (dajka) oktobra in novembra 2004 je znova zagnal hidrotermalno dejavnost: na vrhu kupole so nastale nove razpoke, dejavnost pa se je pomaknila proti severu. Zapis Mednarodne komisije IUGS za geodediščino (avtor Asfawossen Asrat) dodaja, da so v depresiji še vulkan Ert’ale z aktivnim lavnim jezerom in več slanih jezer ter da sol tam tradicionalni rudarji pridobivajo že stoletja in še vedno.[5][6]

UNESCO park vodi pod imenom Simien National Park; nekatere njegove pečine segajo do 1 500 m višine, severna pečinasta stena pa je dolga okoli 35 km. Pečinasta območja so glavno življenjsko okolje kozoroga walia (Capra walie), divje gorske koze, ki je po navedbah UNESCO endemična v gorovju Simien. Članek iz leta 2025 v reviji Oryx (Scholte s sodelavci) navaja rezultate štetja na območju razširjenosti vrste, velikem okoli 100 km²: 865 živali leta 2015, 650 v letih 2019–2021 in 306 leta 2024. Več kot 70 % anketirancev, med njimi predstavnikov skupnosti in osebja parka, je upad pripisalo krivolovu; avtorji kot temeljni vzrok vidijo nestabilnost zaradi covida-19 in vojne v letih 2021–2022 ter predlagajo, naj se vrsti na rdečem seznamu IUCN dodeli višja kategorija, kritično ogrožena. UNESCO dodaja, da je bilo ob vpisu 80 % parka v takšni ali drugačni rabi ljudi, obdelovanje zemlje in paša pa po njegovih besedah močno vplivata na ključna življenjska okolja kozoroga walia.[7][8]