Alžirija: razširjeni Timgad, poplavni kanali Ghardaïe in sporne datacije skalne umetnosti Tassili

Trajan je leta 100 ustanovil Thamugadi, današnji Timgad. Do sredine 2. stoletja se je mesto razširilo zunaj prvotne mreže, večina večjih javnih stavb v novih četrtih pa izvira iz severovske dobe. Ohranili so se tlakovane ulice, 14 term in hišni mozaiki. Leta 539 so južno od njega postavili bizantinsko utrdbo iz ponovno uporabljenega rimskega kamna; po 8. stoletju naselje ni bilo več poseljeno. Dolgo obdobje brez nove gradnje in skoraj neprekinjena izkopavanja med letoma 1881 in 1960 so pomagala preprečiti, da bi poznejše stavbe prekrile ostanke.[1]

UNESCO našteva pet utrjenih naselij s palmovimi nasadi v dolini M’Zab: El-Atteuf, Bounoura, Melika, Ghardaïa in Beni-Isguen. Po navedbah UNESCO so nastala med letoma 1012 in 1350. Reminijev članek iz leta 2018 obravnava vzhodni palmov nasad Ghardaïe in temelji na približno 15 terenskih obiskih med letoma 2006 in 2018. Avtor poplavno vodo imenuje Maa Essiel. Jez Tissanbadh je dolg 20 m in ima 36 drsnih zapornic, ki vodo usmerjajo proti vrtovom po podzemnih rovih. Načrtovanih je bilo šest podzemnih rovov; Reminijev članek iz leta 2018 navaja, da je pet delovalo. Rov do nasada Chaabet de Toundja po 40 letih dela še ni bil dokončan, čeprav je bilo izkopanih več kot 40 % trase. Rove je prezračevalo 38 jaškov. V nasadu so ozke ulice ob poplavah tudi vodni kanali. Vsak vrt dobi svoj delež skozi odprtino koua v zidu, visoko približno 30 cm; širina je odvisna od površine zemljišča in prispevka lastnika. Petcentimetrski kamniti prag rafsa ob odprtini pomaga dvigniti vodo in oceniti namakalni pretok. Po članku se namakanje s poplavno vodo zgodi le enkrat ali dvakrat na leto, več objektov pa je izginilo.[2][3]

UNESCO planoto s površino 72 000 km² umešča na jugovzhod Alžirije. Erozija je peščenjak oblikovala v formacije, ki jih organizacija opisuje kot „skalne gozdove“; UNESCO navaja več kot 15 000 prepoznanih podob, od risb do vklesanih upodobitev. Jitka Soukopova v študiji iz leta 2011 ločuje poslikave okroglih glav od gravur sloga Bubaline in poznejših podob pastoralnega sloga. Meni, da so poslikave okroglih glav verjetno iz 10. tisočletja BP, vendar poudarja, da med raziskovalci ni soglasja. Tudi predlagane datacije gravur sloga Bubaline segajo od 10. do 8. tisočletja BP. Med živalskimi podobami okroglih glav po Soukopovi antilope in mufloni predstavljajo 90 %. Sloni, povodni konji in nosorogi so med živalmi, ki jih povezuje z dokazi o vlažnejšem podnebju. Pastoralne upodobitve udomačenih živali umešča v 8. do 7. tisočletje BP. UNESCO navaja, da podobe okroglih glav spominjajo na možne „magično-verske“ prakse, stare približno 10 000 let; poznejše podobe prikazujejo udomačevanje konj in kamel.[4][5]