Maroko: medina na dveh bregovih, ksar iz zemlje in pristanišče po načrtu

Stari četrti Andalous in Kaïrouanais sta nastali kot utrjeni naselji na nasprotnih bregovih wadija Fes. UNESCO nastanek mesta umešča med leti 789 in 808. V 11. stoletju ju je povezalo skupno obzidje. Fez Jedid se je leta 1276 razvil zahodno od Fez el-Balija.[1][2][3]

Utrjeno naselje stoji v južnem vznožju Visokega Atlasa, v provinci Ouarzazate; ICOMOS ga umešča 31 km od mesta Ouarzazate, v dolino Ounila. V poročilu ksar pomeni skupino več gospodinjstev, medtem ko je kasba povezana z eno družino. Hiše v Aït Benhaddouju stojijo tesno skupaj za obrambnim obzidjem z vogalnimi stolpi; vhod se vije v cikcaku. Nekatera pročelja krasijo vzorci iz glinene opeke. UNESCO med sestavne dele šteje tudi mošejo, javni trg, mlatišča zunaj zidov, utrdbo in shrambo na vrhu vasi, karavanseraj, muslimansko in judovsko pokopališče ter svetišče. Ksar je bil po opisu UNESCO ena od številnih trgovskih postojank na poti med „starodavnim Sudanom“ in Marakešem; pot je vodila po dolini Dra in čez prelaz Tizi-n’Telouet.[4][5][6]

Sedanje mesto se je začelo oblikovati leta 1765, ko je sultan Sidi Mohamed Ben Abdallah sklenil zgraditi kraljevo pristanišče. UNESCO in ICOMOS kot načrtovalca navajata Nicholasa Théodora Cornuta, francoskega geodeta za vojaške utrdbe; mestni tloris kaže vpliv Vaubana in mrežo ulic z obzidjem. Dve glavni ulici sta potekali od vrat Bab Doukalla proti pristanišču ter od vrat Bab Marrakech proti morju; križali sta se pri Souk Jdidu. Zgodovinski opis v oceni ICOMOS pri tem križišču navaja štiri tržnice: za ribe, začimbe, žito in drugo blago. Medina se je delila na četrti Kasbah, Medina in Mellah, judovsko četrt.[7][8][9]