Združeno kraljestvo: poldnevniška črta, jeklen železniški most in bazaltni stebri

Kraljevi observatorij v parku Greenwich Park so ustanovili leta 1675 zaradi natančnejšega določanja zemljepisne dolžine na morju. S teleskopom Airy Transit Circle so prvo opazovanje izvedli 4. januarja 1851; nitni križ v okularju je pozneje določal zgodovinsko greenwiško ničlo. Delegati so na konferenci v Washingtonu leta 1884 izbrali ta poldnevnik tudi zato, ker so se številni pomorščaki že opirali na karte iz Greenwicha — Royal Museums Greenwich navaja, da so greenwiške karte uporabljale skoraj dve od treh ladij po svetu. Satelitski koordinatni sistemi uporabljajo drugo črto: raziskava v reviji Journal of Geodesy iz leta 2015 postavlja poldnevnik IERS približno 102 m vzhodneje od Airyjeve teleskopske črte.[1][2][3][4]

Železnica prečka Firth of Forth po jekleni konstrukciji, odprti leta 1890 med krajema South Queensferry in North Queensferry. Historic Environment Scotland opisuje tri konzolne stolpe, glavna razpona po 521 m in 107-metrski viseči del v vsakem; enake mere navaja tudi UNESCO. Fowler in Baker sta most zasnovala po porušitvi mostu Tay leta 1879, zaradi katere je družba opustila prejšnji načrt Thomasa Boucha. Na otoku Inchgarvie pod današnjim mostom še stoji opečni steber iz opuščenega načrta. Temelje so postavili v kesonih iz kovanega železa, širokih 21 m.[5][6]

National Trust opisuje zaporedje: izbruhi so z bazaltom prekrili starejšo kredno pokrajino, reke so nato vrezale doline, pozneje pa je vanje stekel nov tok lave. Ko se je ta tok ohlajal, se je krčil in razpokal; ledeniki in morje so nato odstranili vrhnjo kamnino. UNESCO šteje okoli 40 000 stebrov in njihov nastanek umešča približno 60 milijonov let v preteklost. DAERA navaja, da poti v rezervatu povezujejo obiskovalno središče pri Causeway Headu s Hamilton’s Seatom. Opis loči pot po vrhu pečin od druge, ki poteka na pol poti navzgor po pečinah in odpira pogled proti Port-na-Spaniagh. DAERA dodaja, da je tam leta 1588 potonila španska ladja Girona.[7][8][9]