San José: Teatro Nacional, zaščitena železna šola in muzej žada

Gledališče so gradili med letoma 1890 in 1897. V povzetku zgodovine, ki ga je pripravila Yanina Rovinski po knjigi Astrid Fischel in objavilo samo gledališče, piše, da so številne ključne dele naročili v tujini: med njimi kupolo, kovinske konstrukcije, mehanizem za dviganje tal in marmorne stopnice. Vsak del je prispel z načrti, zato se je razširila govorica, da je bilo gledališče zasnovano v Evropi; povzetek pojasnjuje, da so načrte v Kostariki pripravili tamkajšnji inženirji in arhitekti, izobraženi v Evropi, ter tuji strokovnjaki, ki so živeli v državi. Železne dele kovinskega ogrodja so pripeljali iz Belgije. Zidovi so iz kamna in granita iz kamnolomov v Cartagu ter opeke, izdelane v Kostariki; dragocene in poldragocene vrste lesa, med njimi cedra, mahagoni in cocobolo, so večinoma pripeljali iz Alajuele. Uvoženi materiali so prispeli v Puerto Limón in od tam z vlakom v San José. Konstrukcijski sistem so zasnovali z mislijo na potrese; potresa 29. in 30. decembra 1888 sta pomenila konec prejšnjega mestnega gledališča Teatro Municipal.[1][2]

Edificio Metálico, imenovan tudi Escuela Buenaventura Corrales, je zaščitena šola v mestni četrti Carmen v San Joséju. Register kostariškega ministrstva za kulturo potrjuje njeno ime, lokacijo in status kulturne dediščine. Revija CFIA iz leta 2021 navaja, da se je šola prvotno imenovala Escuelas Graduadas in da je vrata odprla marca 1892. Isti zapis pravi, da so bili evropski kovinski deli oštevilčeni, kar je pospešilo montažo.[3][4]

Museo del Jade stoji ob ulici Avenida Central, pri ulicah calle 13 in calle 13 bis. Muzej kot primere žada, obdelanega v lokalnem kostariškem slogu okoli leta 500 pr. n. št., predstavlja obeske v obliki sekir in stiliziranih ptic. Surovino povezuje s prenosljivimi bloki, ki so jih z mezoameriškimi skupinami izmenjevali v porečju reke Motagua med Gvatemalo in Hondurasom. Stran umešča delavnice v Guanacaste, med drugim v Nicoyo in Bagaces, ter na karibske nižine. Obrtniki so izdelovali okraske tudi iz kamnin, ki jih najdemo v Kostariki, na primer iz serpentinita, peščenjaka, glinavcev, kremena in kalcedona. Muzej navaja, da jim arheologi pravijo „piedras verdes“ („zeleni kamni“).[5]