Rusija: nevtrinski teleskop, nameščen z jezerskega ledu, pisma, vrezana v brezovo skorjo, in radiokarbonske datacije mamutov z arktičnega otoka

Po UNESCO Bajkalsko jezero leži v jugovzhodni Sibiriji. V njegovi južni kotanji, 3,6 km od obale, kjer je jezero globoko okoli 1 365 m, znanstveno sodelovanje Baikal-GVD gradi nevtrinski teleskop v velikostnem razredu kubičnega kilometra. Njegovi optični moduli, svetlobni senzorji v steklenih kroglah, tlačno odpornih, visijo na navpičnih nizih, po 36 na niz, v razmiku 15 m na globinah od 750 do 1 275 m; osem nizov sestavlja gručo. Jezero je del naprave. Dmitry Zaborov v imenu sodelovanja piše, da led, debel do približno 1 m od februarja do sredine aprila, služi kot trdna ploščad za nameščanje in vzdrževanje detektorja, navaja pa tudi, da absorpcijska dolžina svetlobe v globoki vodi doseže 22 m. Prva gruča je bila nameščena leta 2016, v predtisku iz novembra 2024 pa je navedenih 13 dokončanih gruč, ki zavzemajo okoli 0,6 km³ vode.[2][1]

Po podatkih mestnega portala Veliki Novgorod leži na severozahodu Rusije, blizu mesta, kjer Volhov izteka iz jezera Ilmen. UNESCO arheološke plasti mesta iz 10.–17. stoletja opisuje kot območje s približno 347 ha, globoko 7–8 m, namočeno in brez kisika, kar ohranja organske materiale. Prva pisma na brezovi skorji so tam našli leta 1951. A. A. Zaliznjak v pregledu, objavljenem na gramoty.ru, do konca leta 2017 našteje 1 209 takih pisem, od tega 1 102 iz Novgoroda, najdbe pa so tudi v enajstih drugih staroruskih mestih. Vsa razen dveh so vrezana s kovinskim ali koščenim pisalom; v črnilu sta napisani le št. 13 in 496. Večina je dolga 15–40 cm in široka 2–8 cm, cela pa se je ohranila le približno četrtina, največkrat so raztrgana, ker prejemniki niso želeli, da bi jih prebral kdo drug. Podatkovna zbirka navaja pismo št. 292, datirano okoli 1240–1260 (morda nekoliko prej), kot zagovor (čarovno formulo) v karelščini.[6][5][3][4]

Wrangelov otok in otok Herald z okoliškimi vodami tvorita Naravni sistem rezervata Wrangelov otok, ki po UNESCO leži daleč nad severnim tečajnikom; Wrangelov otok sam meri 7 608 km². UNESCO pravi, da v kvartarni ledeni dobi ni bil poledenel, in navaja 417 vrst in podvrst žilnic, od tega 23 endemičnih. V članku, ki so ga leta 2008 v reviji Quaternary Research objavili Vartanyan s sodelavci, je predstavljenih 124 radiokarbonskih datacij mamutjih kosti z otoka, od katerih jih 106 sodi med 3 700 in 9 000 let nazaj. Avtorji menijo, da te datacije zajemajo obdobje osamitve mamutov na otoku in njihovo izumrtje, ki ga pripisujejo naravnim vzrokom. Ugotovili so tudi, da so bili holocenski mamuti na otoku po velikosti primerljivi s celinskimi in jih ni mogoče uvrstiti med pritlikave.[7][8]