Nikaragva: jezero z označenimi morskimi psi, nadzorovan krater in preseljeno mesto

Jezero Nikaragva, imenovano tudi Cocibolca, se v Karibsko morje izliva po reki Río San Juan. Zbornik o ribah nikaraških jezer iz leta 1976, ki ga je uredil Thomas Thorson z Univerze Nebraska-Lincoln, navaja, da je bilo devetnajst morskih psov, ujetih v sladki vodi jezera in reke, vseh iste vrste, ki se je ni dalo ločiti od atlantskega zambezijskega morskega psa (Carcharhinus leucas). Misel o samostojni vrsti, ujeti v jezeru, sega v leto 1877, ko sta Gill in Bransford žival opisala kot Eulamia nicaraguensis. Thorsonov program označevanja, ki se je začel leta 1966, jo je preizkusil. V času pisanja je bilo od 1 450 označenih morskih psov, ki niso bili več mladiči, na ustjih rek ob karibski obali deset ponovno najdenih v jezeru Nikaragva, od 146 psov, označenih v San Carlosu, kjer reka zapušča jezero, pa jih je bilo 28 ponovno najdenih ob karibski obali. Soavtorji so morske pse videli nad in pod tremi glavnimi brzicami reke, raziskava hemoglobina pri 18 morskih psih iz jezera, reke in Karibskega morja pa ni našla pomembnih razlik v afiniteti hemoglobina do kisika ali v elektroforetskih vzorcih. Vse to je povzeto po izvlečkih omenjenega zbornika.[1][2][3][4][5]

INETER, nikaraški inštitut za teritorialne študije (Instituto Nicaragüense de Estudios Territoriales), v članku v reviji Volcanica iz leta 2021 navaja, da približno 3 600 000 ljudi, kar je po popisu, na katerega se sklicuje, okoli 70 % prebivalstva, živi ali dela ob vznožju aktivnega vulkana. INETER začetek spremljanja vulkanov povezuje z izbruhom vulkana Cerro Negro aprila 1992. Za Masayo tabela 1 v članku našteva tri spletne kamere, en plinski instrument MultiGAS, en stalni DOAS, tri sprejemnike GNSS in pet seizmičnih postaj. INETER piše, da se je decembra 2015 na dnu kraterja Santiago pojavilo bazaltno lavino jezero, nazadnje pa so ga tam videli decembra 1999, a tega opažanja uradno niso objavili. Ločena študija Aiuppe in sodelavcev na podlagi satelitskih toplotnih podatkov začetek jezera datira v 11. december 2015 in ugotavlja, da je bil plinski oblak že prej nenavadno bogat s CO2, izpust CO2 pa je dosegel vrh novembra 2015. Gre za članka iz let 2018 in 2021, ne za poročilo o trenutni dejavnosti.[5][6]

UNESCO razvaline León Viejo umešča blizu kraja Puerto Momotombo, nasproti vulkana Momotombo, na zahodnem koncu jezera Managua. Mesto je leta 1524 ustanovil Francisco Hernández de Córdoba. Po podatkih UNESCO ga je izbruh vulkana Momotombo leta 1578 delno uničil, potres leta 1610 pa je porušil, kar je še stalo, nato so se odločili, da ga zgradijo šest lig stran. Postopno zasipanje najdišča je ostanke ohranilo do odkritja leta 1967. Razvaline obsegajo 31,87 ha, UNESCO v povzetku navaja 17 doslej odkritih kolonialnih zgradb, med njimi katedralo Santa María de la Gracia, cerkev in samostan La Merced ter Casa de la Fundición, vse zgrajene iz nabite zemlje (tapial). UNESCO dodaja, da sta Calle Real in Plaza Mayor jasno razpoznavni. Isti Momotombo je po podatkih INETER 1. decembra 2015 znova izbruhnil po 110 letih mirovanja.[7][5]