Nigerija: tlakovan granitni grič v Adamawi, kiparsko oblikovano gozdno svetišče v Osogbu in obzidano mesto Kano

Sukur leži v občini Madagali v zvezni državi Adamawa, blizu meje s Kamerunom in po podatkih UNESCO okoli 290 km od glavnega mesta zvezne države, mesta Yola; naselje na hribu je stalo na 1 045 m nadmorske višine. UNESCO navaja terasasta polja, suhozidne konstrukcije in s kamnom tlakovane poti. Ocena ICOMOS iz leta 1999 pravi, da takšno terasasto kmetovanje ni značilno samo za Sukur in da ga izvajajo tudi kmetje Kofyar na planoti Jos, kot lastnosti, ki jih drugje ni našla, pa navaja tlakovane poti in duhovno vsebino teras, na primer sveta drevesa. K palači Hidija (poglavarja) s severa in vzhoda vodijo 5 do 7 m široke tlakovane poti iz granitnih plošč. Ista ocena navaja, da je dinastija poglavarjev Dur nastala v 17. stoletju, da je Sukur postal pomembno območje pridobivanja železa, ki je z njim oskrboval severovzhodno Nigerijo, da je to obdobje trajalo do prvega desetletja 20. stoletja in da se je taljenje železa končalo okoli leta 1960. Ostanki številnih jaškastih peči, ki so jih pihali z mehovi in so običajno stale blizu lastnikovih domov, so še vedno vidni. UNESCO dodaja podzemne vodnjake s stožčastimi kamnitimi nadzidki v ograjenih dvoriščih, kjer v ogradah pitajo govedo in ovce.[1][2]

Sveti gaj Osun-Osogbo obsega 75 ha na robu mesta Osogbo, po podatkih UNESCO okoli 250 km od Lagosa, z 47 ha veliko varovalno cono; skozi gozd vijuga reka Osun. Nigerijska nominacija iz leta 2004 zapisuje ustno izročilo: lovec na slone Olutimehin je gozd odkril, njegov prijatelj Larooye, ki je po suši iskal vodo, pa je z boginjo Osun sklenil dogovor: spoštovanje in varovanje gaja v zameno za blaginjo in zaščito. Skupnost ta dogovor vsako leto obnovi na festivalu Osun-Osogbo, ki po navedbah UNESCO traja dvanajst dni julija in avgusta. Nominacija pojasni tudi, zakaj je gaj videti takšen, kot je. Ko je izgubljal pomen, je avstrijska umetnica Suzanne Wenger, ki je bila posvečena v kult Obatale, z domačimi umetniki in s podporo ataoje (kralja) okoli svetišč in ostankov palač začela postavljati okrašene zidove, velike skulpture in zgradbe. Po zapisu so izbrali najtežje materiale, blato, železo in cement, namesto lesenih skulptur, ki bi jih bilo lahko ukrasti, posegi v gaj pa so se nato ustavili; nekateri bogovi kiparskih del niso nikoli sprejeli in njihova svetišča so ostala naravni prostori ali predmeti. UNESCO navaja, da tradicionalni tabuji v gaju prepovedujejo ribolov, lov, sekanje dreves in kmetovanje, ter našteva več kot 400 rastlinskih vrst, od katerih je več kot 200 znanih po zdravilni uporabi.[3][4]

Kano leži v severozahodni Nigeriji. Nigerijska nacionalna komisija za muzeje in spomenike (NCMM) je leta 2007 „Ancient Kano City Walls and Associated Sites“ uvrstila na predhodni seznam UNESCO (Tentative List); kraj ni vpisan na seznam svetovne dediščine. Po tem predlogu je temelje obzidja postavil Sakri Gijimasu med letoma 1095 in 1134, dokončano je bilo sredi 14. stoletja v času Zamnagawe, v 16. stoletju pa so ga razširili do sedanjega poteka; vrata so tako stara kot obzidje in so večinoma v razvalinah. Povezani kraji so Dala Hill, arheološko najdišče naselja iz 10. stoletja; tržnica Kurmi, urejena v ulicah, v vsaki pa trgovci prodajajo isto vrsto blaga, na primer usnje, tekstil, železne in medeninaste izdelke ali začimbe; ter emirjeva palača, ki jo je zgradil Muhammadu Rumfa, vladar Kana od leta 1463 do 1499, s tremi vrati (Kofar Kwaru, Kofar Fatalawa in Kofar Kudu) in tremi deli. Opisi so navedbe same komisije; UNESCO besedila s predhodnih seznamov objavlja, ne da bi o njih izrazil kakršno koli mnenje.[5]