Nauru: oblaki otoka, skalni stolpi in tla Topside ter endemična vrsta Acrocephalus rehsei

Program ameriškega ministrstva za energijo Atmospheric Radiation Measurement (ARM) je na Nauruju vzpostavil drugo postajo omrežja Tropical Western Pacific. Clements in soavtorji v konferenčnem prispevku iz leta 1999 postajo umestijo v Denigomodu, blizu splošne bolnišnice na zahodni strani otoka, 7 m nad srednjo gladino morja. Zapišejo, da je bila slovesnost ob odprtju 20. novembra 1998; stran ARM za kampanjo navaja, da je bila postaja uradno dana v uporabo 28. novembra. Pri delovanju je sodeloval Nauru Department of Island Development and Industry. Stran ARM o posebni študiji Nauru Island Effect Study določa obdobje od novembra 2001 do maja 2003; raziskovalci so ločeno merili, kako otok vpliva na meritve postaje. Long in McFarlane sta pozneje analizirala petletni niz opazovanj. V povzetku ocenita, da se otočni učinek zaradi sončnega segrevanja pojavi v približno 11 % časa podnevi. Med pojavom učinka je navzdol usmerjeno kratkovalovno sevanje manjše za približno 17 %; kadar so takrat prisotni tudi oblaki, se pogostost oblačnih baz na višini 500–1 000 m poveča za 15–20 %. V povprečju vseh dnevnih ur je nizke oblačnosti približno 2 % več, sevanja pa približno 2 % manj; v 24-urnem povprečju sta spremembi približno 1 %. ARM navaja, da je postaja prenehala delovati 30. avgusta 2013.[1][2][5][3][4]

Budenov popis iz leta 2008 Nauru opisuje kot dvignjeni atol s površino 21 km². Obalni pas se vzpenja čez strmo pobočje do osrednje planote, ki ji Morrison in Manner pravita lokalno Topside. Njuna raziskava iz leta 2005 razvršča nekdanja tla v štiri združbe: od obalnega grebena prek planote in pobočja do nižine pri Buadi. Po navedbah avtorjev so ostala majhna območja treh združb; relativno globoki talni profili brez znatnega vpliva skalnih stolpov so povsem izginili. Buden opisuje koralne apnenčaste stolpe, visoke 4–8 m, ter brakično laguno Buada v znižanem delu jugozahodne planote, ob kateri je manjše naselje.[7][6]

Pregled Donalda Budna iz leta 2008 obravnava 25 avtohtonih vrst ptic. V povzetku sedem vrst opredeli kot potrjene ali verjetne stalne gnezdilke, v razpravi pa v to skupino prišteje tudi nekdanje gnezdilke. Med kopenskimi gnezdilkami navaja Ducula oceanica in endemično Acrocephalus rehsei. Otto Finsch je po šesturnem postanku 24. julija 1880 zabeležil to vrsto; v opisu iz leta 1883 jo je predstavil kot novo. Buden je na podlagi obiskov v letih 2006–2007 populacijo ocenil na približno 5 000 osebkov. Opazoval jo je v ostankih gozda na planoti, na vrtovih in v grmiščih, ki so se obnovila na rudarskih območjih. V terenskem poročilu opisuje tudi lov na vrste iz rodu Anous v notranjosti planote. Buden poroča, da je bilo ptic vrste Anous minutus manj kot nekoč; omenja tudi nadaljnji lov in izgubo habitatov zaradi rudarjenja.[7]