Mikronezija: bazaltni otočki v kraju Nan Madol, mesto iz grebenskih koral v kraju Lelu ter vojna najdišča v laguni Chuuk na kopnem in pod vodo

Nan Madol stoji v občini Madolenihmw ob jugovzhodni obali otoka Pohnpei. Ocena ICOMOS iz leta 2016 opisuje 99 umetnih otočkov, razporejenih po plitvi grebenski ploščadi ob majhnem otoku Temwen in ločenih s plovnimi plimnimi kanali. Otočke so obzidali z bazaltnimi in koralnimi balvani, jih zapolnili z grebenskim koralnim drobirjem in s prstjo z otoka Temwen. Na njih stojijo monumentalni zidovi, ponekod visoki 6–7 m, zgrajeni iz prizmatičnih bazaltnih stebrov; obdajajo grobnice, bivalna območja ter prizorišča svetih in obrednih dejavnosti. V oceni piše, da naj bi prebivalci otokov vsako leto vsaj tri do štiri stoletja izklesali, prepeljali in zložili 2 000 ton vulkanske kamnine, in to brez škripcev, libel, kovinskega orodja ali koles. Starost najdišča določajo z več metodami. McCoy in sodelavci (Quaternary Research, 2016) so z uran-torijevim datiranjem (230Th/U) korale iz grobnice prvega poglavarja otoka postavili začetek gradnje monumentov v obdobje 1180–1200 n. št. ICOMOS navaja datacijo z metodo uranove razpadne verige okoli leta 1200 n. št. za otoček Nandowas, ki ima obredni pomen in leži v severovzhodni polovici kompleksa, in dodaja, da ljudje v kraju Nan Madol do 20. let 19. stoletja niso več živeli.[1][2]

Lelu leži ob otoku Kosrae. ICOMOS ga imenuje najbližjo primerjavo za kraj Nan Madol: velik je približno tretjino tega kraja, je bil sedež dinastije Tokosra, po povzetku kandidature pa je dovolj podoben, da nakazuje skupno prednikovsko kulturo. Ocena dodaja, da je država nameravala Lelu nominirati kot drugi sestavni del vpisa, ko bodo rešena vprašanja lastništva, varstva in upravljanja. Biologinja koral Zoe Richards v zapisu na blogu Avstralskega muzeja iz leta 2012 razvoj kraja Lelu uvršča med leti 1250 in 1850 n. št., za površino mesta, približno 20 ha, pa se sklicuje na francoske in ruske opise z začetka 19. stoletja. Zapis navaja, da so grebenske korale uporabljali zelo široko: za grobnice kraljev in visokih poglavarjev v obliki prisekane piramide v kompleksu Insaru, pa tudi za tlakovanje, zidove kompleksov in kanalov, za morski zid, visok več kot 3 m in dolg več kot 1 km, ter za nasutje, s katerim so pridobili več kot 180 000 m² zemljišča. Korale iz treh grobnic so vzorčili za uran-torijevo datiranje; zapis rezultatov ne navaja. Podatki o koralah temeljijo na tej eni objavi.[1][5]

Februarja 1944 so ameriška letala v operaciji Hailstone napadla japonske ladje v laguni Chuuk; potopljene ladje so del zgodbe, ki jo mnogi poznajo. Ameriška služba za narodne parke (National Park Service) navaja, da je atol v 18 mesecih prestal skoraj 7 000 ton zavezniških bomb in da je prebivalstvo Chuuka izgubilo več kot 1 000 ljudi. Nepovratna sredstva ameriškega programa za varstvo bojišč (American Battlefield Protection Program), ki jih je avgusta 2021 prejela Univerza na Guamu, so omogočila projekt dokumentiranja tega, kar je še ohranjeno. Tritedensko raziskavo julija 2023 je vodil William Jeffery, izredni profesor arheologije in mikronezijskih študij; med partnerji sta bila urad Chuuk Historic Preservation Office (za varstvo zgodovinske dediščine) in županov urad na otoku Tonoas. Delali so na otoku Tonoas, takratnem japonskem vojaškem poveljstvu, ki se je imenoval Natsushima. Med tamkajšnjimi najdišči so bolnišnica iz leta 1928, 120 m dolg komunikacijski bunker in dva protiletalska topa v vzhodnem delu otoka. Na otoku Etten, takrat imenovanem Takeshima, je velik del otoka nasuto zemljišče z vzletno stezo, njegova ravna obala pa je zid, zgrajen iz bazaltnega kamenja. Julija 2023 so pregledali tudi razbitino ladje Heian Maru; projekt načrtuje še raziskavo treh razbitin, popis morskega življenja na razbitinah in dokumentiranje poškodb tradicionalnih domorodnih najdišč na otoku Tonoas zaradi bombardiranja. Podrobnosti o otokih Tonoas in Etten izvirajo samo iz sporočila univerze. Podatki o številu ladij se med viri razlikujejo, zato jih ne navajamo.[6][7]