Kanada: les, posekan leta 1021, resonančne plime zaliva Fundy in kanal za parnike

L'Anse aux Meadows leži na koncu polotoka Great Northern Peninsula na otoku Newfoundland. Helge Ingstad in Anne Stine Ingstad sta najdišče odkrila leta 1960, njuna izkopavanja, ki jim je sledila Parks Canada, pa so razkrila ostanke osmih stavb. Stene in strehe so bile iz ruš na ogrodju, v slogu, ki so ga okoli leta 1000 uporabljali na Islandiji in Grenlandiji. Železova žlindra in veliko železnih ladijskih žebljev ali zakovic je arheologe pripeljalo do ugotovitve, da gre za nordijsko taborišče, sledovi barjanske železove rude in znaki tesarstva pa kažejo, da je bilo popravljanje ladij pomembna dejavnost. Parks Canada nordijsko oporišče datira okoli leta 1000 po Kr. Študija iz leta 2021 v reviji Nature je dala natančnejši datum. Preučila je tri kose lesa iz nordijske plasti, vsakega obdelanega s kovinskim orodjem in vsakega z drugega drevesa, kot oznako pa uporabila nenadni porast atmosferskega radioogljika, zabeležen v branikah iz leta 993. Vsi trije kosi so dali leto poseka 1021. To je leto, ko so drevesa posekali, ne pa mera, kako dolgo so Nordijci ostali.[1][2][3][4]

Zaliv Fundy leži med provincama New Brunswick in Nova Scotia in je po podatkih parka Burntcoat Head, ki ga na strani province Nova Scotia upravlja občina East Hants, dolg okoli 400 km. Fisheries and Oceans Canada navaja 16 metrov kot plimni razpon na vzhodni obali Kanade in omenja dva kraja z obliko in resonanco, ki povzročata takšne plime: zaliv Fundy (Minas Basin) in zaliv Ungava (Leaf Basin). Razlaga ima dva dela. Zaliva sta v obliki črke V, zato se voda, ki vstopa z odprtega oceana, steka v vedno manj prostora in se nabira. Voda ima tudi naravno nihanje, imenovano resonanca (seiche): od ustja do konca zaliva in nazaj potrebuje približno 13 ur, atlantska plima pa prihaja vsakih 12 ur in 25 minut in to nihanje vzdržuje. Parks Canada navaja, da se voda na plaži Alma v narodnem parku Fundy v provinci New Brunswick dvigne do 12 m ali več.[5][8][6][7]

Kanal Rideau poteka 202 km od Ottawe do Kingstona v Ontariu in povezuje reko Rideau, vrsto majhnih jezer in reko Cataraqui, ki v Kingstonu doseže jezero Ontario. Načrtovali so ga po vojni leta 1812 kot varnejšo oskrbovalno pot od reke svetega Lovrenca. Podpolkovnik John By iz Royal Engineers je prispel leta 1826, dela so se začela leta 1827, zasnova pa je bila vrsta jezov in zapornic. Prvi načrt je predvideval zapornice za majhne barže. By se je zavzel za precej večje in dosegel odobritev zapornic, dolgih vsaj 134 čevljev in širokih 33 čevljev (približno 41 krat 10 m), kar je dovolj za parnike, ki so se takrat pojavljali na Velikih jezerih. Večino zapornic in jezov so zgradili iz kamna, pridobljenega na kraju samem, kanal pa so odprli poleti 1832. Do leta 1849 so s zapornicami ukrotili brzice reke svetega Lovrenca in komercialni prevozniki so se preusmerili na to bolj neposredno pot; danes kanal Rideau služi rekreaciji.[9][10]