Demokratična republika Kongo v treh krajih: Ishango ob jezeru Edward, gozd opice lesula in rumba v Kinšasi

Ishango leži na severovzhodu države, v narodnem parku Virunga, na kongovskem bregu jezera Edward; UNESCO med krajine parka uvršča tudi erodirane doline območij Sinda in Ishango. Po podatkih Royal Belgian Institute of Natural Sciences, naravoslovnega inštituta iz Bruslja, je zoolog Hubert Damas z univerze v kraju Liège leta 1935 tu naletel na človeške kosti in koščene konice harpun, geolog inštituta Jean de Heinzelin pa je najdišče izkopaval leta 1950 in 1959. Inštitut navaja radiokarbonske datume, ki kažejo na več plasti, starejših od 20 000 let, najstarejša pa je stara 25 000 let, in pravi, da približno sto človeških kosti z najdišča pripada vsaj devetim ljudem. Med najdbami je kost iz kraja Ishango: ročaj iz kosti sesalca s koščkom kremena na enem koncu, z 168 vzporednimi zarezami, vrezanimi v skupinah na treh straneh. De Heinzelin je skupine bral kot števila, na primer tri in šest, štiri in osem, pet in deset. Inštitut dodaja, da drugi raziskovalci zareze razlagajo drugače in da matematik Olivier Keller svari pred prenašanjem današnje navade, da povsod vidimo števila, na kost.[1][2][3]

Hart in sodelavci (PLoS ONE, 2012) so kot novo vrsto opisali Cercopithecus lomamiensis, ki ji domačini pravijo lesula. Njihove terenske skupine so prvega osebka videle junija 2007: mladiča v ujetništvu v mestu Opala; v naravi pa so vrsto prvič opazile decembra 2007 v okolici kraja Obenge. Vrsto umeščajo na približno 17 000 km² gozda v vzhodnem delu osrednje kotline, ki ga na vzhodu omejuje reka Lomami, na zahodu pa zgornji tok reke Tshuapa; vrstno ime se nanaša na Lomami. Članek opisuje grivo iz dolgih svetlorumenih dlak s sivkastim pridihom okoli bledega golega obraza ter žival, ki živi deloma na tleh in se hrani tudi z rastlinami, ki rastejo pri tleh. Najbližjo sorodnico, Cercopithecus hamlyni, od nje ločita reki Kongo (Lualaba) in Lomami. Avtorji lesulo umeščajo v območje, ki ga imenujejo TL2, od zgornje Tshuape prek porečja Lomami do reke Lualaba; tam naštejejo 11 vrst ali izrazitih podvrst opic in človečnjakov (Anthropoidea), od katerih so štiri endemične.[4]

Dokumentacija UNESCO o kongovski rumbi opisuje glasbeni žanr in ples, ki sta pogosta v mestnih območjih Demokratične republike Kongo in Republike Kongo; po odločitvi medvladnega odbora se izvajata predvsem v mestih Kinšasa in Brazzaville. Ples običajno plešeta moški in ženska v paru in izvira iz starodavnega plesa nkumba, kar v jeziku kikongo pomeni „pas“. UNESCO piše, da se rumba uporablja ob praznovanjih in žalovanju, v zasebnih, javnih in verskih prostorih, da so imele pri razvoju njenih verskih in romantičnih slogov prevladujočo vlogo ženske ter da dediščina zajema tudi izdelovanje tradicionalnih in sodobnih glasbil. Prenaša se prek sosedskih klubov, formalnih šol in skupnostnih organizacij, leta 2021 pa jo je UNESCO vpisal na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva kot dediščino obeh držav.[5][6]