Angola: arheološke najdbe v Mbanzi Kongo, križanci antilop v Cangandali in ime Welwitschia

Mbanza Kongo stoji na planoti 570 m nad morjem v severozahodni angolski provinci Zaire. Vzhodno in južno pobočje se strmo spuščata proti reki Lueji. Po oceni ICOMOS je dvanajst naravnih izvirov okoli polotoka oskrbovalo zgodovinsko mesto; dva sta bila znotraj območja, predlaganega za vpis na seznam svetovne dediščine. Izkopana najdišča ohranjajo različne sledi izmenjav. V Madungu so v odpadnem jarku ob bivališčih našli portugalsko keramiko, pripomočke in organske ostanke iz 15.–17. stoletja. ICOMOS navaja, da te najdbe pomagajo rekonstruirati izmenjave Kraljestva Kongo z Evropo. Na Lumbuju, kjer je nekdaj stala kraljeva palača, so našli predmete iz Benetk, Nizozemske in Bohemije; ICOMOS jih povezuje z ustnim izročilom o nekdanjem uglednem kraljevskem območju. Tadi dya Bukikwa („obrnjeni kamen“ ali „tisto, kar še ni razkrilo svoje vsebine“ v jeziku kikongo) po oceni ICOMOS verjetno označuje jezuitski kolegij, ki ga je Mattheus Cardoso opisal leta 1624; identifikacija ni gotova. UNESCO je Mbanzo Kongo leta 2017 vpisal na seznam svetovne dediščine.[1][2]

Študija iz leta 2016 opisuje Cangandalo kot približno 63 000 ha veliko rahlo valovito območje nad 1 000 m n. m., kjer se gozd rodu Brachystegia prepleta s travišči. Po takrat znanih podatkih je območje podvrste Hippotragus niger variani (angl. giant sable) obsegalo zavarovani območji Cangandala in Luando v osrednji Angoli. Podvrsto so v Cangandali znova odkrili leta 2005, po več kot desetletju strahu, da je izumrla. Spremljanje s fotopastmi je potekalo od januarja 2005 do avgusta 2011. Raziskovalci so z lokalnimi čuvaji na podlagi sledi in opažanj izbrali 18 termitnjakov kot možna naravna solna lizišča te podvrste. Odraslega samca te podvrste, ki bi izviral iz Cangandale, niso nikoli opazili; v bližini se je pogosto zadrževal osamljen samec konjske antilope. Avtorji ocenjujejo, da so se križanci skotili v obdobju 2002–2010; leta 2009 so zabeležili toliko domnevnih križancev kot predstavnikov podvrste. Med posegom v letih 2009–2011 so v ograjene prostore namestili preživele križance in samice podvrste. Nato so iz rezervata Luando v Cangandalo premestili tri samce in šest odraslih samic podvrste. Avtorji opisujejo takratno lokalno populacijo kot tehnično izumrlo: ostala je skupina devetih starejših samic, ki niso bile križanke, in več križancev; možnosti, da bi samec podvrste naravno prišel v populacijo, ni bilo. V letih 2010–2011 so se skotila tri teleta podvrste.[3]

Britannica puščavo Moçâmedes umešča v jugozahodno Angolo, na severni rob puščave Namib. Kew navaja, da so rastlino ob odkritju leta 1859 prvič opisali pod imenom Tumboa strobilifera, Joseph Dalton Hooker pa jo je leta 1862 poimenoval po Friedrichu Welwitschu. Po Hookerjevem poročilu je Welwitsch sprva predlagal ime Tumboa po domačem imenu, nato pa privolil v ime Welwitschia mirabilis. Pismo, ki ga je Welwitsch poslal direktorju vrtov Kew in ga je Kew digitaliziral, pravi, da ga je poimenovanje počastilo.[5][6][4]