Pobarvani Willemstad, greben iz zadnje medledene dobe in boke severozahodne obale

Območje, ki ga UNESCO vodi kot „Historic Area of Willemstad, Inner City and Harbour, Curaçao“, je zraslo iz utrdbe Fort Amsterdam, ki so jo začeli graditi leta 1634 na vzhodnem bregu zaliva Sint Anna. Po opisu UNESCO je bila četrt Punda zgrajena v 17. stoletju ob utrdbi in je imela obrambni sistem z obzidjem in nasipi, četrti Pietermaai, Otrobanda in Scharloo izvirajo iz 18. stoletja, utrdbi Water Fort in Rif Fort, prav tako del območja, pa iz poznih dvajsetih let 19. stoletja. V četrti Otrobanda, ki je nasipi niso omejevali, so hiše stale na prostornih parcelah in so bile podobne plantažnim hišam z verandami. UNESCO barve opisuje kot lokalno tradicijo iz leta 1817, ko so prepovedali dotedanji beli apneni omet pročelij, očitno zaradi varovanja oči pred bleščavo. Prevladujejo rdeča, modra, rumeni oker in odtenki zelene.[1]

Kambesis s sodelavci (2016) opisuje pleistocenske koralne terase na severozahodni obali v štirih višinskih pasovih, od 5–10 m do 90–175 m nad morjem, z jamami, ki so nastale z raztapljanjem apnenca. Muhs s sodelavci (2012) so korale iz zgornje enote Hato v spodnji terasi datirali z metodo uranovih razpadnih nizov in sklepajo, da je greben nastal v zadnji medledeni dobi, ko je visoka gladina morja trajala vsaj 8 000 let, od približno 126 000 do 118 000 let nazaj. Iz višine in starosti tega grebena izpeljejo nizko hitrost dviganja otoka Curaçao, od 0,026 do 0,054 m na tisoč let, korale starejše enote Cortalein pa datirajo na približno 200 000 let. Kot navaja Kambesis s sodelavci, jame Hato Caves, niz turističnih jam blizu letališča, ležijo v višji terasi, torej v drugi enoti kot spodnja terasa z enoto Hato.[3][2]

Pri terenskem delu marca 2011 in 2012 je Kambesis s sodelavci kartiral 17 bok, od kraja Nordpunt na skrajnem severozahodu otoka do boke Boka Grande v narodnem parku Christoffel. Značilna boka je globoka približno 10 m in široka od 30 do 40 m ter sega več sto metrov v notranjost; velike so po njihovem mnenju nastale tam, kjer so se potoki iz notranjosti vrezali skozi najnižjo apnenčasto teraso, valovi pa vstopajo v njihove spodnje dele. Ramsarsko območje Northwest Curaçao (št. 2119, 2 441 ha, določeno 5. februarja 2013) zajema približno 20 km te skalnate severne obale in dele parkov Shete Boka in Christoffel. Informacijski list med ogroženimi morskimi želvami, ki na plažah in v notranjih zalivih gnezdijo in se prehranjujejo, navaja usnjačo (Dermochelys coriacea) in karetno želvo (Eretmochelys imbricata), beleži gnezditveno kolonijo več kot 500 čiger, ki jih imenuje least tern, in obrobni koralni greben z več kot 50-odstotno pokritostjo s koralami, med njimi Acropora palmata in Acropora cervicornis.[3][4]