Brazzaville: opečna stolnica, bazilika pod zelenimi strešniki in slikarska šola

Cerkev Sacré-Cœur, ki jo dokumentacija o dediščini imenuje stolnica, stoji v stari četrti Mission, ki se razteza od vrha hriba do reke Kongo; četrt so leta 1887 dodelili spiritancem (Družbi sv. Duha). Po isti dokumentaciji se je gradnja začela leta 1892 na pobudo msgr. Prospera Augouarda, kronologija spiritancev pa začetek postavlja pet let po ustanovitvi misijona. Stene so iz žgane opeke, položene v malto iz peska in gline. Zvonika s terakotnima kipoma svetega Petra in svetega Pavla so dodali v letih 1902–1904, apsida in prečna ladja iz desetletja 1910–1919 pa sta tlorisu dala obliko latinskega križa. Dokumentacija navaja obnove leta 1952, 1982 in 1993; prvo je izvedel Roger Erell, arhitekt bazilike.[1][3]

Pregledni zapis v reviji In Situ baziliko Sainte-Anne-du-Congo pripisuje Rogerju Erellu, ki je sodeloval z inženirjem Williamom Barnettom, nato pa z inženirjem Grandmaîtrom; dela so se začela leta 1943 in ob slovesnem odprtju leta 1949 še niso bila dokončana. Dokumentacija o dediščini opisuje evropski tloris v obliki latinskega križa v ovoju, ki so ga navdihnile kupolaste koče z območja Logone v Čadu; zgrajena je iz betona in krajevnih materialov (na kraju žgana opeka in peščenjak iz Djoué), streha pa je prekrita z zelenimi glaziranimi strešniki v obliki lusk, uvoženimi iz Francije. Svetloba prihaja od zgoraj, med umetniki, ki so okrasili cerkev, pa dokumentacija navaja Pierra Lodsa in Benoîta Konongo. Po dokumentaciji so baziliko ponovno zgradili med julijem 2010 in januarjem 2011.[2][1]

Šolo École de peinture de Poto-Poto je leta 1951 ustanovil Francoz Pierre Lods; po dokumentaciji o dediščini se je sprva imenovala „centre d’art africain“. Lods ni poučeval akademske zahodne tehnike. ADIAC opisuje, da so učenci dobili papir, čopiče in gvaš brez posebnih tehničnih navodil, dokumentacija pa dodaja, da je spodbujal vsak način izražanja. Dokumentacija navaja ponavljajoče se motive: vitke figure v živih barvah, imenovane „Mickeys“, ter tržne, lovske in plesne prizore; omenja tudi poseben pečat pionirjev, žive barve s črnimi obrisi. Dela so bila razstavljena leta 1952 v Parizu, leta 1955 v New Yorku in leta 1966 na festivalu Festival mondial des arts nègres v Dakarju, pet platen pa hrani Musée du quai Branly. Z odredbo z dne 17. aprila 1970 je šola postala državna umetnostna dediščina; dokumentacija jo danes opisuje kot združenje, ki mlade usposablja v triletnem programu.[1][4]