Armenija: skladišče rokopisov, urejano jezero in obnovljen tempelj

Matenadaran pomeni skladišče rokopisov. Po zgodovinskem pregledu inštituta je zbirka zrasla iz knjižnice katolikosa vseh Armencev v Ečmiadzinu, ki se je Matenadaran imenovala že pred selitvijo v Erevan leta 1939. Prvi kratki seznam te knjižnice iz leta 1828 je naštel 312 rokopisov, leta 1913 jih je bilo 4 060, ob selitvi leta 1939 pa je zbirka obsegala 9 690 armenskih rokopisov in 675 rokopisov v drugih jezikih. Tretjega marca 1959 so Matenadaran preoblikovali v Raziskovalni inštitut za stare rokopise, leta 1962 pa so ga poimenovali po Mesropu Maštocu, ustvarjalcu armenske abecede. Inštitut navaja tudi, da so srednjeveški armenski prevodi ohranili mnoga dela, katerih izvirniki so izgubljeni. Stavbo muzeja je načrtoval arhitekt Mark Grigoryan, v Dvorani zemljevidov in Dvorani rokopisov v tujih jezikih pa so na ogled kartografsko gradivo ter besedila v arabščini, perzijščini, stari grščini, latinščini in sirščini.[1][2]

Jezero Sevan leži v pokrajini Gegharkunik na več kot 1 900 metrih nadmorske višine, iz njega pa teče reka Hrazdan. Upravljavec kaskade elektrarn Sevan–Hrazdan, International Power Corporation, navaja, da je program, začet leta 1933, do leta 2000 znižal gladino za 19,6 m, prostornino pa zmanjšal s 58,5 na 32,5 milijarde kubičnih metrov. Armenski medij EVN Report navaja, da je bila gladina leta 1933 na okoli 1 916 metrih nadmorske višine, sredi devetdesetih let pa okoli 19 metrov nižje. Predor Arpa–Sevan, dolg 48,3 km in v obratovanju od 21. marca 1981, v jezero dovaja vodo iz reke Arpa; po navedbah upravljavca je letna vodna bilanca od leta 2002 praviloma pozitivna. Letni izpust je z zakonom omejen na 170 milijonov kubičnih metrov, razen v sušnih letih.[3][4]

Garni leži v pokrajini Kotayk, na planoti na 1 390 metrih nadmorske višine nad kanjonom reke Azat. Armenska vloga za predhodni seznam UNESCO iz leta 2025 opisuje tempelj, ki ga na dvignjenem podiju obkroža 24 jonskih bazaltnih stebrov, in ga na podlagi grškega napisa, najdenega leta 1945, datira v leto 77, v čas kralja Tiridata I. Isto besedilo navaja, da je tempelj leta 1679 porušil potres, povezan s prelomom Garni, in da je bil pod vodstvom arhitekta Alexandra Sahinyana obnovljen v letih 1969–1975. Okoli 900 metrov jugovzhodno, v kanjonu, je stebričasta ločnost „Basalt Organ“, del lavnega toka, ki je po besedilu dolg približno 30 km in v povprečju debel 60 m, po datiranju z metodo 40Ar/39Ar pa star okoli 127 tisoč let.[5]