Alandski otoki v treh krajih: bark Pommern, grad Kastelholm ter ptičja arhipelaga Lågskär in Signilskär

Åland Maritime Museum navaja, da so Pommern leta 1903 zgradili na Škotskem. Več nemških podjetij je imelo ladjo v lasti; leta 1923 jo je kupil ladjar Gustaf Erikson z Alandskih otokov. V njegovi floti je ostala do leta 1939, večinoma je plula v Avstralijo po pšenico za evropski trg. Po navedbah muzeja je sodobna oprema, med drugim parna vitla, omogočala manjšo posadko, 26 ljudi; med opremo izpostavlja tri vitla tipa Jarvis, s katerimi so lahko hkrati obračali tri križe. Royal Museums Greenwich kot graditelja navaja J. Reid & Company iz Port Glasgowa ter 28 jader in 3 240 m² platna po obnovi. Muzej Åland navaja enako število jader in površino ter dolžino 94,67 m. Pommern je muzejska ladja od leta 1953. Lastnica je občina Mariehamn, zanjo pa skrbi ustanova Åland Maritime Museum Trust.[1][2][3]

Ålands museum navaja, da je grad prvič omenjen leta 1388; natančen začetek obrambne stavbe ni znan, umešča pa jo v pozno 14. stoletje. Kastelholm je stal na majhnem otočku, zaradi dviganja kopnega pa voda zdaj sega le do dveh strani. Požar leta 1745 je uničil skoraj ves grad; severno krilo je pozneje služilo kot žitnica. Muzej beleži več večjih obnov od konca 19. stoletja, nazadnje v devetdesetih letih 20. stoletja. Magnus Elfwendahl v članku za Iskos iz leta 1985 obravnava izkopavanja, začeta leta 1950, in petletni program iz leta 1983 za povezovanje arheologije z naravoslovnimi metodami. Poročila o izkopavanjih v Kastelholmu iz let 1982–1989, objavljena med letoma 1988 in 1991, vključujejo raziskave strešnikov, keramike, kovancev, kosti in radiokarbonskih datacij.[4][5]

Register ramsarskih območij navaja ti dve alandski območji, obe razglašeni 28. maja 1974: arhipelag Björkör in Lågskär (6 309 ha, 21–27 km jugovzhodno do južno od Mariehamna) ter Signilskär–Märket (22 566 ha, zahodno od glavnega otoka). Informacijska lista iz let 2004 in 2005 kot matično kamnino navajata rapakivi granit. List za Lågskär beleži obnovo rastja po koncu paše v začetku šestdesetih let 20. stoletja ter omenja brinove travnike in laguno, obrobljeno s trstjem. Na otoku Lågskär od leta 1964 deluje postaja za ptice selivke. List iz januarja 2004 ocenjuje, da tam prezimuje okoli 100–400 ruskih gag; gre za zgodovinsko oceno, ne za trenutno štetje. Lista za Signilskär opisuje otok kot del stare poštne veslaške poti med Turkujem in Stockholmom, uporabljane od 16. do začetka 20. stoletja. Ptičja postaja na Signilskärju deluje od leta 1927.[6][8][7][9]