Afganistan: opečni minaret v globoki rečni dolini, poslikane jame v dolini Bamijan in terasast vrt v Kabulu

Minaret Jam stoji ob sotočju rek Hari-rud in Jam, približno 215 km vzhodno od Herata, na nadmorski višini 1 900 m. UNESCO navaja 65 m višine in osemkotno podlago s premerom 9 m; napis navaja leto gradnje 1194. ICOMOS kaligrafijo okoli prvega valjastega dela prepoznava kot suro Marjam, 19. poglavje: 976 besed v kufski pisavi iz drobnih izklesanih opek iz terakote. ICOMOS navaja, da so leta 1962 na bližnjem griču Kushkak odkrili kamne s hebrejskimi napisi, ki naj bi nastali v 11. ali 12. stoletju in verjetno izvirajo z bližnjega judovskega pokopališča; od takrat so zabeležili še osem napisov.[1][2]

Območje Bamijana, vpisano na seznam svetovne dediščine UNESCO, obsega osem ločenih lokacij v osrednjem višavju. Na severni pečini sta niši, v katerih sta nekoč stala kipa Bud, visoka 55 m in 38 m; v tamkajšnjih jamah so bili budistični samostani, kapele in svetišča. Približno 3 km jugovzhodno je v dolini Kakrak več kot sto jam iz 6. do 13. stoletja, med njimi ostanki 10 m visokega Bude. Yoko Taniguchi in soavtorji v študiji materialov iz leta 2022 opisujejo okoli 700 jam v Bamijanu, približno 50 s stenskimi poslikavami. Poročajo o sušečih se rastlinskih oljih kot vezivu v poslikavah iz več jam in kot najverjetnejše kandidate navajajo olje iz orehov, maka ali rastline Perilla. Za poslikavo v jami N(a), ki jo datirajo v sredino 7. stoletja, opisujejo konjsko lepilo v pripravljalnem sloju ter sušeče se olje v barvnem sloju. Avtorji določitev posameznih sušečih se olj označujejo za domnevno.[3][4][5]

Bagh-e Babur leži jugozahodno od starega mestnega jedra Kabula, na vzpetini Kuh-e Sher Darwaza. Nemški arheološki inštitut v poglavju datira nastanek vrta med letoma 1504 in 1525, v čas Baburjeve oblasti v Kabulu; afganistanski vnos na predhodnem seznamu UNESCO iz leta 2009 opisuje 15 teras, razporejenih vzdolž osi vzhod–zahod. Franke-Vogt, Bartl in Urban v poročilu vsaj tri grobove umeščajo pred gradnjo kamnite ploščadi s stranico 17 m. Eden ima 1,2 m visok opečni obok v blatni malti, ki ga avtorji primerjajo s timuridsko gradnjo. Vnos na predhodnem seznamu UNESCO poroča, da je 13 sezon izkopavanj med letoma 2002 in 2005 pokazalo, da vrt stoji nad monumentalno stavbo iz 3. stoletja pr. n. št. Opisuje tudi projekt obnove, ki ga je vodil Sklad Aga Khan za kulturo: začel se je leta 2003, po navedbi vnosa pa je bil zaključen leta 2006; leta 2008 je bil podpisan memorandum o razumevanju glede upravljanja vrta.[6][7]