Turkmenistan: mesta, ki so sledila reki, partska citadela in mesto ob Amudarji

Merv leži v regiji Mary (velajat), na delti, ki jo reka Murgab oblikuje, ko se severno od Afganistana razlije po ravnini, na južnem robu puščave Karakum. Članek T. Williamsa iz leta 2008 v reviji Internet Archaeology našteva obzidana mesta po vrsti: Erk Kala, ustanovljena okoli leta 500 pr. n. št.; Gyaur Kala, ki je okoli leta 280 pr. n. št. postala citadela helenističnega mesta Antiochia Marginana; Sultan Kala, zgrajena zahodno okoli 8. stoletja n. št., medtem ko je Gyaur Kala obstajala naprej kot industrijsko predmestje; in timuridska Abdullah Khan Kala, zgrajena južno v 15. stoletju. Stara obzidana območja so skupaj obsegala več kot 1 000 ha. UNESCO vzorec pojasnjuje z reko: kraji so nastajali, ko se je struga reke Murgab postopoma selila z vzhoda proti zahodu, vsako novo mesto pa je zraslo po opustitvi starega, ki ni bilo nikoli več poseljeno. UNESCO dodaja, da so Sultan Kalo v 11. stoletju obzidali in da v njej stoji mavzolej Sultana Sanjarja (Mausoleum of Sultan Sanjar), pri čemer izpostavlja njegovo opečno zidavo, rezljani štuk in ohranjene stenske poslikave.[2][1]

Stara in Nova Nisa sta dve gomili ob vasi Baghir, 18 km zahodno od Ašgabata, UNESCO pa ju vpisuje kot Parthian Fortresses of Nisa (partske trdnjave Nisa). Turinski arheološki center CRAST, ki v Stari Nisi koplje od leta 1990, piše, da več kot 70 let raziskav kaže, da ni bila ne trdnjava ne utrjena kraljeva rezidenca, temveč središče obredov v čast dinastiji Arsakidov, čeprav je imelo obzidje 48 stolpov iz nežgane opeke; Nova Nisa je bila verjetno mesto. V notranjosti ima Okrogla dvorana krožni prostor s premerom 17 m znotraj kvadrata s stranico okoli 30 m, ki ga misija šteje za mavzolej, pri čemer se opira na fragmentarni portret, ki so ga prepoznali kot portret Mitridata I. V jugozahodnem vogalu, kjer izkopavajo od leta 2007, so v stavbi z več kot sto jamami v tleh za shranjevanje velikih vrčev (khum) našli več kot štirideset ostrakov, ki beležijo vnos in iznos vina, moke in olja, ter okoli sto glinenih pečatov. Po navedbah misije nekateri ostraki kažejo, da sta bili ta stavba in sosednja Vzhodna stavba v uporabi vsaj od poznega 2. stoletja pr. n. št.[3][4]

Kunya-Urgench leži v regiji Dashoguz na severozahodu, na levem bregu reke Amudarje. UNESCO opisuje staro mestno jedro, katerega spomeniki so večinoma iz obdobja od 11. do 16. stoletja; med njimi so mošeja, vrata karavanseraja, utrdbe, mavzoleji in minaret, ki ga UNESCO navaja kot 60 m visokega. Stanje najdišča UNESCO povezuje z njegovo zgodovino: območje je bilo več kot tri stoletja zapuščeno, nato pa uporabljeno kot pokopališče, in je ostalo razmeroma nedotaknjeno. Dodaja, da kupole kažejo razvoj obdelave notranjih površin vse do stalaktitne oblike, imenovane „muqarnas“, okrasje pa vključuje arabeske v enobarvni terakoti in živobarvni emajl.[5]