Šrilanka: palača na skali, utrdba na rtu in deževni gozd endemičnih dreves

Sigiriya leži v okrožju Matale v Osrednji pokrajini. UNESCO opisuje ruševine, povezane s kraljem Kassapo I. (477–495), na pobočjih in vrhu strmega skalnega vrha; do nje vodijo galerije in stopnišča, ki se začnejo v gobcu leva iz opeke in ometa. Central Cultural Fund zahodni predel deli na tri vrste vrtov: vodne vrtove s simetričnimi bazeni, kanali in vodometi; vrtove med balvani, kjer so opečne zgradbe in ploščadi vgrajene med naravne skale; ter terasaste vrtove, povezane s stopnicami. Sklad navaja, da podzemni hidravlični sistem še deloma deluje in napaja vodomete, ki tečejo v deževni dobi, ter da so cisterne, izklesane v skalo na vrhu, shranjevale deževnico.[1][2]

Staro mesto Galle stoji na majhnem skalnatem rtu ob jugozahodni obali Šrilanke, v Južni pokrajini. UNESCO navaja, da so ga v 16. stoletju kot utrjeno naselje ustanovili Portugalci, svoj vrhunec pa je doseglo v 18. stoletju pod nizozemsko oblastjo. Nizozemski ulični načrt je zemljo razdelil na bloke, tako da so se stavbe zgostile na omejenem prostoru; vrste hiš so z ozkimi stranmi obrnjene proti ulici, verande pa imajo visoke previsne strehe na vitkih stebrih. Obzidje ne sledi vzorčnemu evropskemu geometrijskemu načrtu, ampak se prilagaja skalnim izdankom rta; bastije stojijo na morski in kopenski strani, pri gradnji obzidja pa so poleg granita pogosto uporabljene tudi korale. UNESCO dodaja, da so utrdbe in nekatere javne stavbe v lasti Oddelka za arheologijo (Department of Archaeology).[3]

Gozdni rezervat Sinharaja zavzema vlažno nižinsko območje jugozahodne Šrilanke v pokrajinah Sabaragamuwa in Južni pokrajini. UNESCO opisuje ozek pas razgibanega površja z grebeni in dolinami, prepredenimi s potoki, ki odtekajo proti jugu v reko Gin in proti severu v reko Kalu. Od 217 endemičnih dreves in lesnatih vzpenjavk, ki jih na Šrilanki najdemo v nižinskem vlažnem pasu, je po podatkih UNESCO tu zabeleženih 139 (64 %), med njimi 16 redkih. UNESCO za predhodnih 60 let navaja od 3 614 do 5 006 mm padavin na leto ter obdobji monsunov: jugozahodni od maja do julija in severovzhodni od novembra do januarja. IUCN v oceni World Heritage Outlook dodaja, da so v rezervatu od vpisa leta 1988 odkrili vrste, nove za znanost, med njimi sovo Serendib scops owl (Otus thilohoffmanni, 2004) in rovko Sinharaja shrew (Crocidura hikmiya, 2007).[4][5]