Mjanmar: opečni templji Bagana, plavajoči vrtovi jezera Inle in delfini reke Ayeyarwady

UNESCO Bagan opisuje kot sveto krajino na okljuku reke Ayeyarwady v osrednji ravnini Mjanmara in beleži 3 595 spomenikov. Tokijski nacionalni raziskovalni inštitut za kulturne dobrine (TNRICP) piše o več kot 3 000 opečnih budističnih stupah in majhnih templjih, zgrajenih večinoma od 11. do 13. stoletja. Osrednji Mjanmar je 24. avgusta 2016 stresel potres z magnitudo 6,8; do konca oktobra je oddelek za arheologijo, narodni muzej in knjižnico (Department of Archaeology, National Museum and Library) preštel 389 poškodovanih lokacij. Ekipa TNRICP je ugotovila, da se je velik del škode osredotočil na dele, ki so jih po potresu leta 1975 na novo zgradili, in na stikih med novimi popravili in staro strukturo, na primer v zgornjem delu stolpa; razpoke in deformacije v obokih, zidovih in podstavkih, ki jih je že prej povzročila starost, naj bi se zaradi potresa poslabšale. Ločen pregled stenskih poslikav je pokazal, da sta omet poškodovala razpokanje opeke in premikanje opek ter da nekateri materiali iz prejšnjih obnov za poslikave niso primerni in jim celo škodijo. UNESCO v svojem besedilu navaja, da so verodostojnost oslabili neustrezni posegi v sedemdesetih in devetdesetih letih ter obsežna škoda zaradi potresov.[1][2][3]

Jezero Inle leži v južnem delu zvezne države Shan (Southern Shan State) na 884 m n. m., v dolini med gorami, visokimi do 1 500 m. UNESCO v vpisu biosfernega območja, kjer ime piše Inlay, navaja, da je jezero nastalo pred več kot 1,5 milijona let kot ostanek mnogo obsežnejšega niza jezer, ki so nastala, ko je voda raztapljala apnenec. Pripadniki ljudstva Intha obdelujejo plavajoče otoke, imenovane ye-chan (v besedilu UNESCO Yechan); NASA pravi, da je okoli 90 odstotkov pridelka paradižnik. Opisi, iz česa so otoki, se razlikujejo: NASA piše o blazinah iz vodne hijacinte, ki so po 20 do 30 letih debele okoli meter in jih razrežejo na trakove ter odvlečejo do vasi na koleh, Sidle, Ziegler in Vogler pa o blokih zemlje, bogate z organskimi snovmi, izrezanih v močvirjih okoli jezera in ob robu pritrjenih z bambusovimi koli. V članku iz leta 2007 so primerjali karte, izmerjene v letih 1935–1937, s satelitskimi posnetki Landsat iz leta 2000 in ugotovili, da se je neto odprta voda skrčila s 69,10 na 46,69 km², torej za 32,4 odstotka. Okoli 93 odstotkov izgube pripisujejo novim plavajočim vrtovom in izčrpanim vrtovom, prenesenim na rob jezera, večinoma od sredine šestdesetih let. NASA navaja geografa Martina Michalona, da je skupna površina jezera razmeroma stabilna, skrčila pa se je odprta voda.[4][5][6]

Ayeyarwady med krajema Mingun in Kyaukmyaung je odsek, ki ga zajema zavarovano območje za delfine (Ayeyawady Dolphin Protected Area), in tam znanstvenica za ribištvo Mya Than Tun umešča sodelovalni ribolov delfinov vrste Orcaella brevirostris (angl. Irrawaddy dolphin) in ribičev, ki mreže mečejo z roke. V članku iz leta 2007 je opisala, kako ribiči delfine pokličejo s trkanjem po bokih čolnov, običajno s koničastim lesenim klinom; delfini odgovorijo z gibi telesa in znamenji z repno plavutjo, zganjajo ribe proti čolnom in pokažejo, kdaj vreči mrežo. Ribiči so ji povedali, da posamezne delfine prepoznajo in da imajo nekateri ime. Wildlife Conservation Society (WCS) pravi, da je ta način ribolova dokumentirano prinesel večji ulov. Oddelek za ribištvo je zavarovano območje ustanovil decembra 2005 s podporo WCS. Mya Than Tun poroča, da so v njem prepovedani ribolov z zabodnimi mrežami in izkopavanje zlata, WCS pa med grožnjami, ki naj bi jih območje zmanjšalo, našteva ribolov z elektriko, zabodne mreže, onesnaževanje, usedline in promet čolnov.[8][7]