Madagaskar v treh krajih: apnenec pri Bemarahi, aleja baobabov pri Morondavi in kraljevi grič Ambohimanga

Zapis IUGS o geodediščini uvršča Tsingy de Bemaraha v regijo Melaky, na zaporedje srednjejurskega (bajocij–batonij) apnenca, debelo 300–500 m, skozi katerega teče reka Manambolo in je izdolbla 300 m globok kanjon. UNESCO opisuje apnenčaste konice, visoke do 100 m, rezervat, ki je medtem postal narodni park, pa navaja kot eno od šestih sestavin območja suhih gozdov Andrefana (Andrefana Dry Forests); med zahodnimi središči endemizma navaja tudi Melaky, kjer leži Bemaraha, in jih opisuje kot območja med velikimi rekami Madagaskarja. Veress s sodelavci so na Bemarahi izmerili profile in smeri grik (International Journal of Speleology, 2008). Študija tsingy opisuje kot sestavljene iz velikih grik, razpok, razvitih vzdolž špranj, in bistveno manjših škrapelj med njimi; avtorji sklepajo, da je večina grik nastala iz jam, ki so se oblikovale pod gladino kraške vode in se pozneje odprle na površje, verjetno z raztapljanjem, ki napreduje navzdol, ali z udori jamskih stropov. Po njihovi razlagi se je velik del tega gozda ostrih kamnov začel pod zemljo.[2][1][3]

Uredba št. 2015-760 z dne 28. aprila 2015 je ustanovila zaščiteno območje z imenom „Allée des Baobabs“ v distriktu Morondava, regija Menabe; njene priloge navajajo podeželsko občino Bemanonga, za jedro („noyau dur“) pri Bekonazy Centre pa 1,68 ha suhega gozda. Fundacija za zaščitena območja in biotsko raznovrstnost Madagaskarja (FAPBM) v sporočilu iz leta 2023 območje navaja kot naravni spomenik Allée des Baobabs (kategorija III) z vrsto Adansonia grandidieri kot ciljem varstva, med štirimi zaščitenimi območji pa ga omenja v projektu varstva baobabovih gozdov, ki ga financira danska fundacija Hempel (15 milijonov danskih kron, 2022–2025) in ga izvaja konzorcij Madagascar National Parks, Fanamby in Durrell. Terensko delo o tej vrsti v regiji Menabe (Andriafidison s sodelavci, 2019) je zajelo 103 transekte po 1 km v distriktih Mahabo, Manja in Morondava in pokazalo, da so pri 54,0 % Grandidierjevih baobabov odstranjevali lubje; avtorji ocenjujejo, da je bilo v desetih mesecih spremljanja trgov prizadetih okoli 9 800 dreves, in priporočajo sajenje mladih baobabov ter spodbujanje alternativ vrvem iz baobaba. Študija o razširjanju semen iz leta 2024 je zabeležila domačega glodalca Eliurus myoxinus pri rokovanju s plodovi in semeni na tleh ter semena v iztrebkih prašičev (angl. bush pig); delež kalitve razširjenih semen je bil nizek, a je bila verjetnost za nastanek življenjsko sposobnih sadik večja kot pri semenih, ki so ostala pod odraslimi drevesi.[4][5][6][7]

UNESCO opisuje utrjen grič na osrednji visoki planoti, v Imerini, pokrajini okoli Antananariva: obrambni sistem jarkov s štirinajstimi utrjenimi kamnitimi vrati ter kraljevo mesto z dvema palačama, majhnim paviljonom, „volovsko jamo“, dvema svetima bazenoma in štirimi kraljevimi grobnicami. Območje obsega 59 ha, njegov varovalni pas pa 425 ha; kraj je še vedno prostor čaščenja. UNESCO beleži tudi novejšo zgodovino: svete lesene hiše, ki simbolizirajo kraljeve grobnice in jih je po njegovih navedbah podrla francoska kolonialna oblast, je madagaskarska država leta 2008 znova postavila s tradicionalnimi materiali in po obredih, posmrtni ostanki vladarjev, odstranjeni leta 1897, pa so spet v svojih izvirnih grobnicah. V gozdu na griču rastejo endemične in zdravilne vrste, UNESCO pa obilje vrste zahana (Phyllarthron madagascariensis) navaja kot del njegovega posebnega značaja.[8]