Cusco, kjer samostan stoji na zidovih inkovskega templja

UNESCO je mesto, ki ga zapisuje kot Cuzco, na seznam vpisal leta 1983. Po njegovem zapisu mesto na 3 400 m nadmorske višine v andski dolini še vedno hrani inkovski načrt: zidove iz klesanega granita ali andezita in ravne ulice med njimi. Po osvojitvi v 16. stoletju so Španci ohranili osnovno zasnovo ter nad inkovskim mestom zgradili templje, samostane in graščine, večinoma v baročnem slogu z lokalnimi prilagoditvami. Vpisano območje obsega 142,48 ha.[1]

Mestna občina Cusco kompleks Qorikancha opisuje kot inkovsko območje, obdan z zunanjim zidom, v katerem so bili prostori, namenjeni soncu, luni, zvezdam in strelam. Po navedbi arhitekta Graziana Gasparinija so bili zidovi kamniti le do višine, ki jo vidimo danes; nad njo so bili iz nežgane opeke (adobe), strehe pa slamnate. Zemljišče so pozneje imeli dominikanci, ki so sprva le prilagodili inkovske zgradbe; poročilo opozarja, da se viri razhajajo glede tega, kako je zemljišče prišlo v njihove roke in kdaj je bil zgrajen redovni samostan v pravem pomenu. Po zapisu območne direkcije za kulturo je bil tempelj s samostanom Santo Domingo 28. decembra 1972 razglašen za narodni spomenik.[2][3]

Potres 21. maja 1950 je porušil dele dominikanskega templja in samostana. Obnova, ki se je začela šest let pozneje, je dajala prednost inkovskim zgradbam. Mestno poročilo po Gaspariniju navaja, da je bila sporna in da je vključevala dopolnjevanje manjkajočih delov spomenika, kar danes ocenjuje kot dvomljivo. Resolucija iz leta 1990 je razlastitev območja kompleksa Qorikancha razglasila za nujno; od leta 1992 so na površini 4 220 m² podirali zgradbe, izkopavanja pa so zabeležila odseke zidov, med njimi 100 m dolg zid, ter dokaze, da je bilo pročelje templja urejeno s terasami.[2]