Bosna in Hercegovina: mesto, imenovano po čuvajih mostu, most za poplavno reko in slapovi iz lehnjaka

Mostar leži v Hercegovsko-neretvanskem kantonu, v dolini Neretve med gričem Hum in vznožjem gore Velež. Po navedbah UNESCO se ime Mostar prvič omenja leta 1474 in izhaja iz besede mostari, čuvaji mostu. Svetovalno telo ICOMOS v oceni za UNESCO ime povezuje z lesenim mostom, ki je služil trgu na levem bregu, ter ugotavlja, da so mesto utrdili med letoma 1520 in 1566 in da so most ponovno zgradili iz kamna. UNESCO kamniti most, Stari most, pripisuje mimarju Hajruddinu, ki je delal po načrtu svojega mojstra Sinana. ICOMOS beleži, da je bilo mesto med letoma 1992 in 1995 hudo poškodovano in da je bil Stari most uničen; leta 2004 so ga obnovili. Po navedbah UNESCO je obnova sledila videzu mostu pred vojno, ohranjeni izvirni material pa je razstavljen v muzeju. Tudi voda je oblikovala mesto: potok, ki se na desnem bregu izliva v Neretvo, je napajal majhne kanale za namakanje in za pogon koles vodnih mlinov.[1][2]

Most Mehmed Paše Sokolovića prečka Drino na vzhodu Bosne in Hercegovine, v Republiki Srpski. Med letoma 1571 in 1577 ga je zgradil dvorni arhitekt Sinan; dolg je 179,5 metra in ima 11 zidanih obokov z razponi od približno 11 do 15 metrov. ICOMOS temelje opisuje kot lesene splave, ojačane z lesenimi koli in kamnitimi bloki, zidavo pa kot obdelan travertin iz lokalnih kamnolomov, vezan z materialom, obogatenim z glino za boljše hidravlične lastnosti. Drina je gorska reka, ki rada poplavlja, UNESCO pa beleži, da je izjemna poplava leta 1896 uničila ograjne zidove mostu. Novejše obdobje sta zaznamovali dve hidroelektrarni, ki sta spremenili pretok reke: ICOMOS navaja elektrarno Bajina Bašta nizvodno, zgrajeno leta 1966, in elektrarno Višegrad približno 2,5 km gorvodno, zgrajeno leta 1989. UNESCO piše, da elektrarni, ena v Bosni in ena v Srbiji, vplivata na vodostaje in ogrožata temelje ter da je srbsko ministrstvo za rudarstvo in energetiko 27. junija 2007 s pismom podprlo dvonacionalno delovno skupino, ki bi proučila vpliv proizvodnje elektrike na reko.[3][4]

Narodni park Una leži okoli Bihaća na skrajnem zahodu Bosne in Hercegovine, ob meji s Hrvaško, in obsega 19 800 hektarjev. Ustanovljen je bil leta 2008, javno podjetje, ki park upravlja, pa je ustanovila Federacija Bosne in Hercegovine. Park opisuje Uno kot kaskadno reko skoraj po vsej dolžini. Njene slapove, rečne otoke in kaskade ustvarjajo pregrade iz lehnjaka, večji slapovi pa so povezani s tektonskimi premiki. Pri slapu Štrbački buk park navaja višino 24,5 metra in dodaja, da so ob bregovih nekoč stali mlini, ki spominjajo na kolišča Japodov, prazgodovinskega ljudstva, ki je tod živelo v zadnjem tisočletju pr. n. št. Pri kraju Martin Brod, kjer se reka Unac izliva v Uno, park meri en slapni sistem, dolg 800 metrov, s skupnim padcem 54 metrov.[5][6][9][7][8]