Želve, mangrove in šimpanzi Gvineje Bissau

NASA Earth Observatory v otočju Bijagós našteje 88 otokov in otočkov. Ob oseki se dvakrat na dan razkrijejo blatne in peščene ravnice; ob plimi jih voda znova prekrije. UNESCO je leta 2025 vpisal območje, veliko 394 067 ha, in navaja, da otočje obiskuje pet od sedmih vrst morskih želv. Podatki za obdobje 2013–2017 pomenijo povprečno 27 251 gnezd na leto; ločen zapis za Poilão navaja več kot 62 000 gnezd samo v letu 2020. Catry in sodelavci so v popisu leta 2000 na Poilãu ocenili 7 400 gnezd; njihov povzetek iz leta 2002 navaja tudi sveti pomen otoka za ljudstvo Bijagós in razglasitev morskega parka avgusta 2000. Raziskava iz leta 2024 gosto gnezdenje na Poilãu povezuje s tem, da pozneje prispele želve uničujejo že odložena jajca. Pri 631 gnezdih na Poilãu med letoma 2015 in 2022 je ocenila povprečno uspešnost izvalitve na 67,9 ± 36,7 %; izpustila je 222 od 853 spremljanih gnezd, katerih lokacija je bila izgubljena, kar po navedbah avtorjev lahko precenjuje uspešnost izvalitve. Ločena ocena za 21 gnezd na bližnjem Meio leta 2019 je bila 11,9 ± 23,6 %.[1][2][3][4]

Uradno francosko ime območja po Ramsarju je Parc Naturel des Mangroves du Fleuve Cacheu (PNTC); park leži ob plimski reki Cacheu v istoimenski regiji Gvineje Bissau. V zapisu iz leta 2015 je navedena površina 88 615 ha in datum razglasitve 22. maj 2015. Plimsko območje sestavljajo mangrove, drugi gozdovi, palmovi nasadi in savana. Ramsar navaja šest vrst mangrov in več kot 248 vrst ptic, med njimi Phoenicopterus roseus, Phoeniconaias minor in Pelecanus rufescens; med sesalci omenja povodne konje in Trichechus senegalensis. Po opisu območja so kmetijstvo in obrtni ribolov že dolgo del življenja ljudi, ki živijo znotraj meja parka.[5]

Narodni park Cantanhez leži v regiji Tombali na jugozahodu Gvineje Bissau. Študija iz leta 2021 opisuje preplet naselij in obdelanih površin s polvlažnim ter sekundarnim gozdom, mangrovami in savano; za ves park navaja oceno 10–12 skupnosti šimpanzov. Raziskovalci so v osrednjem Cantanhezu preučili štiri sosednje skupnosti, ki niso bile navajene njihove prisotnosti. V 23 mesecih (od februarja 2017 do decembra 2018) so uporabljali fotopasti, opravili 187 terenskih pohodov na skupni razdalji nekaj več kot 1 000 km in zbirali opuščeno orodje. V treh od teh skupnosti so našli palice za zajemanje medu. Raziskovalci so popisali 204 primerke s 70 mest uporabe orodja. Oblike so se razlikovale glede na vrsto medu in skupnost. Avtorji dopuščajo, da nekateri kompleti vključujejo orodja za zaporedne faze opravila. Ugotovitve veljajo za štiri proučevane skupnosti, ne za vse šimpanze v parku.[6]